Portal of Slovenian Performing Arts
Samuel Beckett
FIN DE PARTIE/ENDGAME
V Koncu igre ne gre več za religiozne, etične, zgodovinske, družbene itd. ideje in imperative, ki naj jim bo človek pokoren in zaradi katerih trpi (ali povzroča trpljenje drugim), pač pa za tisti poslednji položaj, v katerem se v nekem trenutku najbrž znajde vsakdo – ko se pokaže, da so vrednostni sistemi dvomljivi in da je človek v zadnji konsekvenci dejansko »obsojen« le na svojo telesnost, mizerno idiotsko odvisen od svojih organskih moči. Beckett človeka ne banalizira in ga ne reducira na telo, piše Hristić: problem ni v tem, da ostane človeku nazadnje samo telo, ampak v tem, da brez telesa ne more, kajti to je njegov »materialni vzrok« in v tem seveda pogoj za vse, kar nekdo v življenju stori in pomeni. Telo je v Beckettovih igrah »točka pogleda«, optika in kriterij, ki pokažeta človekov bedni, dejanski in poslednji facit …
(odlomek iz kritike: Andrej Inkret, Delo, 2. 2. 1999)
Uprizoritev Konec igre je gostovala na:
| Oblikovalec luči | Samo Oblokar |
|---|---|
| Kostumograf | Vito Taufer |
| Scenograf | Vito Taufer |
| Lektor | Srečko Fišer |
| Dramaturg | Marinka Poštrak |
| Režiser | Vito Taufer |
| Prevajalec | Srečko Fišer |
| Avtor | Samuel Beckett |
| Hamm | Ivo Barišič |
|---|---|
| Clov | Radoš Bolčina |
| Nell | Barbara Babič |
| Nagg | Boris Mihalj |
| Performances: | 11 |
|---|---|
| Audience members: | 2,511 |
| Tour audience members: | 170 |
2 (Ljubljana, Reka/Hrvaška). Gledališki list 1998/99, št. 4. Uprizoritev nagrajena na hrvaškem Festivalu malih odrov na Reki. Radoš Bolčin je prejel nagrado za najboljšo moško, Boris Mihalj za najboljšo epizodno vlog Vito Taufer pa za najboljšo režijo.
| Performances: | 9 |
|---|---|
| Audience members: | 3,710 |
| Tour audience members: | 800 |