KONEC IGRE

O uprizoritvi

V Koncu igre ne gre več za religiozne, etične, zgodovinske, družbene itd. ideje in imperative, ki naj jim bo človek pokoren in zaradi katerih trpi (ali povzroča trpljenje drugim), pač pa za tisti poslednji položaj, v katerem se v nekem trenutku najbrž znajde vsakdo – ko se pokaže, da so vrednostni sistemi dvomljivi in da je človek v zadnji konsekvenci dejansko »obsojen« le na svojo telesnost, mizerno idiotsko odvisen od svojih organskih moči. Beckett človeka ne banalizira in ga ne reducira na telo, piše Hristić: problem ni v tem, da ostane človeku nazadnje samo telo, ampak v tem, da brez telesa ne more, kajti to je njegov »materialni vzrok« in v tem seveda pogoj za vse, kar nekdo v življenju stori in pomeni. Telo je v Beckettovih igrah »točka pogleda«, optika in kriterij, ki pokažeta človekov bedni, dejanski in poslednji facit …
(odlomek iz kritike: Andrej Inkret, Delo, 2. 2. 1999)

Uprizoritev Konec igre je gostovala na:

• 34. Borštnikovem srečanju v Mariboru, 1999

Ustvarjalci

Statistika

Sezon

2

Ponovitev

20

Gledalcev

7.191

Udeležbe na festivalih

1. Borštnikovo srečanje
2. Primorski poletni festival

Gostovanja

1. SNG Drama Ljubljana

2. Slovensko ljudsko gledališče Celje

Nagrade

1. nagrada Mednarodnega festivala malih odrov na Reki

   Vito Taufer

   Za režijo.

2. nagrada Mednarodnega festivala malih odrov na Reki

   Radoš Bolčina

   Za najboljšo glavno vlogo Clova.

3. nagrada Mednarodnega festivala malih odrov na Reki

   Boris Mihalj

   Za najboljšo stransko vlogo (Nagga).

4. nagrada Borštnikovega srečanja
5. nagrada Borštnikovega srečanja

   Radoš Bolčina

   Za vlogo Clova.

Ostala gradiva

1. Posnetek uprizoritve