About
"Naslov Watching others – Gledati druge ne namiguje na proces opazovanja, ampak na univerzalne principe uprizoritvenih umetnosti. Moj namen ni poudarjati ali spreminjati vsesplošni gledališki princip in odnos, ampak opozoriti na detajle v ustvarjenih situacijah, usmeriti pozornost na to, kar me najbolj zanima – na človeško telo. Seveda je v ospredju ples, gib, ki je moje prvotno in primarno izhodišče, hkrati pa človeško telo še bolj raziskujem, ga še bolj seciram. Osnova tako glasbe kot situacij, ki nastajajo na odru, je valovanje surrealističnih momentov in realnosti. Surrealistični svet je ustvarjen s pomočjo črnih pregrad in drsečih sten, ki odkrivajo in zakrivajo telesa plesalcev. Stene ustvarjajo dialog med vidnim in nevidnim poljem, pri tem pa ne želijo preprečiti dogajanja, ki se nemoteno odvija naprej. Z drugimi besedami: ne predstavljajo meja, ampak le prostore. Koncept predstave je zasnovan na plasteh skulptur znotraj prostorske arhitekture, spremljanju plesa skozi proces odkrivanja in zakrivanja ter prepletanj surrealističnega sveta in atmosfere minimalistične glasbe. Prizori so ena sama iluzija in želim si, da bi domišljija gledalca in neposredno tudi njegova čustva lahko napolnila prostor, ki ga spremlja skozi predstavo." (Edward Clug)
Milko Lazar je celotno glasbo zasnoval kot variacije na podlagi dveh Chopinovih preludijev, Preludija št. 14 v es-molu, op. 28, ter Preludija št. 20 v c-molu, op. 28. V prvem delu predstave plesalce na klavirju spremlja priznani slovenski pianist Bojan Gorišek, v drugem delu Gorišek izvablja glasbo iz klavirja tako, da po strunah inštrumenta igra s pomočjo različnih predmetov, sočasno pa zveni tudi posnetek, na katerem s klavirskih strun zvoke izvablja Milko Lazar. Strune, na katere igra s prsti in z različnimi predmeti, odzvanjajo do skrajnosti minimalizirane fragmente glasbe, ki smo jo v prvem delu slišali na klavirju. V tretjem delu se Bojan Gorišek od strun ponovno vrne za klaviaturo.
