Pozabite na dejstvo, da je bilo 20. stoletje, kot ga izriše francoski filozof Alain Badiou, stoletje krutega duha, manične želje spremeniti Resničnost v nov svet za novega človeka. In spomnite se, da je bilo to stoletje, katerega vojne napovedi vsemu so z vehemenco proizvedle tudi različne manifeste: komunizma, revolucij, literature, arhitekture, slikarstva, glasbe, gledališča in ... kuhinje. Futuristične kuhinje. Spomnite se, prosimo vas, tudi na dejstvo, ki povezuje avantgardo, gledališče in kuhinjo: manifest futuristične kuhinje je nastal samo leto pred manifestom totalnega gledališča.
Politične ali umetniške avantgarde danes nihče več ne jemlje resno. Nekoliko bolje se mogoče godi gledališču. Res dobro pa gre kuhinji, ki jo jemljejo resno skoraj vsi. Prav kuhinja je tista, ki proizvaja vedno nove in nove manifeste. Sicer ne več radikalnih in avantgardističnih, kot je bil Marinettijev, zato pa toliko bolj spoštovane in upoštevane. Od častnih sester Felicite Kalinšek in Vendeline Ilc do uspešnic nove in dietne kuhinje Jamieja Oliverja in Michela Montignaca.
Če torej gledališče hoče postati nekaj, kar ljudje upoštevajo, kar jemljejo resno, se mora podati v kuhinjo. |
