DIRACOV AKORD: Matematično-fizikalni croquis

"Stephen Hawking je umrl na rojstni dan Alberta Einsteina. Ko je umrl Einstein, je bilo prvič, da so videli jokati Paula Diraca (1902–1984), najmlajšega prejemnika Nobelove nagrade za področje teoretične fizike. Hawking je bil tisti, ki je imel sklepni govor ob postavitvi spominske plošče skrivnostnežu in redkobesednežu, ki je zgradil most med relativnostno in kvantno teorijo, poleg Newtonovega groba in lučaj stran od Darwinovega. Na plošči je zapisana ena najlepših enačb vseh časov, po mnenju Diracovega biografa Grahama Farmela prava »pesem v znanosti«. Dirac je namreč verjel, da imajo temeljne fizikalne teorije matematično lepoto, in če niso lepe, potemtakem tudi niso pravilne.

Ta nastavek je inspiracija gledališke predstave Diracov akord in služi kot material, kot palimpsest, ki konkretno zgodovinsko dejstvo aktualizira – poosebi – in hkrati ovekoveči – posploši na raven arhetipskega. Življenje kot reševanje enačb/enačba kot reševanje življenja je predpostavka, ki se izide in/ali pa se ne izide. Od tod predstava kot uprizarjanje enačbe, kjer imamo na eni strani pristop k vsebini, formi in ustvarjalnemu načinu, ki je vselej arbitraren, relativen, in na drugi strani predstavo kot niz kvantnih slik, kjer so v superpoziciji lik Diraca, igralci, avtorji predstave in gledalci s svojim deležem enačb.

Čemu Dirac, čigar življenje velja za izjemno, genialno, nekje proti koncu svojega življenja izjavi: »Ne! Ničesar nimam povedati. Moje življenje je bilo neuspeh.« In kaj lahko to pove o nas? In še: čemu v biografskem romanu Cavazza na zadnji strani enigmatični igralčev zapis »sanjal sem, da sem se v sanjah zbudil iz sanj, v katerih sem sanjal, da sanjam o nekih drugih sanjah«, ki bi ga zlahka lahko brali kot polje kvantnih slik? Skratka, kaj je s strastjo, kaj te lahko žene in/ali užene, če si znanstvenik, če si umetnik, če si …"

- Sonja Dular