SVETI MOŽ: Postmeščanski igrokaz

About

Igra Mileta Koruna izhaja iz tradicije meščanske drame in prikazuje majhno, zaprto družbo, ki živi v meščanskem stanovanju s salonom, samovarjem in stereotipnimi meščanskimi obredi, je pa popolnoma izpraznjena smisla in do kraja dezorientirana. Družinsko zgodbo avtor postmodernistično prekinja z absurdističnimi, ludističnimi in satiričnimi dialogi, ki kolobarijo od intimnih do političnih intrig. Skoz ves »igrokaz« pa se vleče motiv domnevno obstoječega svetega moža, ki postaja iz prizora v prizor jasnejša metafora izgubljenosti in umanjkanja kakršnekoli orientacije sodobne družbe. Sveti mož, nekakšen slovenski Godot, deluje v tej nenavadni igri z mnogimi komičnimi prvinami in presenetljivimi retoričnimi zasuki kot svojevrsten macguffin, saj se v zgodbo nenehno vpleta kot objekt, ki vodi in usmerja dogajanje in ki mu vse dramske osebe pripisujejo določen pomen, je pa kljub indicem prisotnosti in drobcem različnih identitet, ki mu jih dramski liki pripisujejo, odsoten ali neobstoječ. Sveti mož je tragikomična igra z jasno nazorsko orientacijo, saj z ironijo izraža brezupno umanjkanje odnosa sodobne neoliberalne družbe do političnih in socialnih vprašanj kot tudi izgubo posameznikove etične drže, ki se je utopila v kapitalu.

"Čeprav Korun na prvi pogled predvsem parodira zatohlost in izpraznjenost (post)meščanske družbe, pa na drugi strani pri seciranju človeške psihe misli resno. V tem kontekstu se z vso ostrino pojavi problem, ki ga uprizoritev ne bo obšla: absurdno iskanje smisla, ki se našim protagonistom vedno znova izmuzne. Zato je prostor (post)meščanskega salona, v katerega je postavljena igra, treba razumeti širše. Skoz znano Nietzschejevo metaforo »cerkve brez boga« – svetišča, iz katerega so vsi svetniki že zdavnaj pobegnili – namreč lahko vstopimo v aktualno, novodobno kapitalistično, postmeščansko (z)družbo, ki si svojega svetega moža »mala« na steno samo še iz zasebnih, partikularnih in grotesknih potreb: lahko bi tudi rekli, iz psihičnih fantazem v prostoru svetega neoliberalizma."
(Matjaž Zupančič)

***

Iz gledališkega lista

Situacija je še toliko bolj absurdna, ker osrednja prota­gonistka igre Erika Aškerc že od samega začetka poskuša dopovedati, da svetega moža ni, da si ga je izmislila v tre­nutku nepremišljenosti, samo zato, da bi preizkusila, ka­kšen učinek bo imela njena precej bizarna izmišljotina na obrekljivo znanko, konkurentko za predsednico lokalne­ga balinarskega kluba. Toda že na samem začetku je pre­pozno za kakršnokoli zanikanje. Lažna novica je sprožila plaz in nikakršni popravki niso več mogoči. Že res, da ži­vimo v času, v katerem resnica ni noben argument, tako imenovane fake news pa obvladujejo in oblikujejo naš vsakdan, toda Korunov odsotni sveti mož ima že kar ne­verjetno moč. V dramaturškem smislu je nekakšen motor igre, ki jo požene v verigo raznovrstnih bizarnih prizorov, v vsebinskem smislu pa nekakšen lakmusov papir, ki za­znava stanje in še bolj potrebe družbe, ki si ga je izmislila in se zdaj te svoje izmišljotine oklepa z vsemi sredstvi. Tako nekako tudi Korun preide iz teatrske komične situa­cije v ironično detekcijo sveta, v katerem živimo.
(Darja Dominkuš: Zmota v Bogu)

Creators

Statistics

Seasons

1

Performances

13

Audience members

3,667

Other materials

1. Sveti mož
2. Programme no.