ŽUPANOVA MICKA: Ena komedija v dveh aktih

About

»Ti si lepa kakor roža, dolga kakor smreka, brhka kakor hrast, v tvojih tatinskih očeh en fant notri sedi, kateri v mene venkaj strelja. No, kako ti to dopade?«
Kdo ne pozna tega prvega odrskega in v slovenski komediji vse do zdaj le redko preseženega Anžetovega poskusa dvorjenja ljubljeni Micki? To dvorjenje po gorenjsko je v isti sapi neizmerno smešno in nadvse zgovorno. Anton Tomaž Linhart je z Županovo Micko, povzeto po takrat popularni Richterjevi dunajski veseloigri Die Feldmühle (Vaški mlin), v letu 1789, ko so Evropo pretresal učinki in posledice francoske revolucije, izvedel pravo malo kulturno in socialno revolucijo na odru ljubljanskega stanovskega gledališča. To je bilo dotlej rezervirano samo za nemščino in italijanščino, Linhart pa je s skupino prijateljev izobražencev uprizoril komedijo v domači govorici ter v duhu novih demokratičnih in svobodomiselnih teženj dokazal, da se slovenščina na odru enakopravno kosa z drugimi jeziki in da si kranjski narod zasluži umetnost v svojem maternem jeziku. Predvsem pa je dokazal, da ima na odru kaj povedati.

V kratki komediji v dveh aktih se je duhovito ponorčeval tako iz koristoljubnih špekulantov kot iz snobizma, tako iz lahkomiselnega in predrznega plemstva kot iz zapitih in podkupljivih državnih uradnikov, in pokazal, kako domiseln mora biti preprost kmečki človek, da se uspešno izogne grabežljivim krempljem, ki z različnih strani prežijo nanj. In pri vsem tem Linhartov pogled na družbene sloje ni črno­bel: med plemstvom so tudi poštenjaki (v tem primeru je to poštena ženska!), zdrava kmečka pamet pa sem in tja nasede praznemu videzu in lažnivim obetom. Najdragocenejše volilo Linhartove Županove Micke pa je samozavest; jezikovna, razredna, osebnostna in ne nazadnje tudi umetniška.

***

Iz gledališkega lista

V Linhartovi Županovi Micki, napisani za širok krog ljubljanskega meščanskega gledališkega občinstva, je Micka čedna hči podeželskega župana, ki si za zeta želi klenega in krepkega domačega kmečkega fanta Anžeta, njej pa je precej bolj všeč lahkoživi žlahtni gospod Tulpenheim, ki zna lepo obračati besede oziroma »v perglihah govoriti«. Tudi Micka očetu s svojo primero pojasni, zakaj noče Anžeta, kljub temu da ima lepo hišo, lepe njive in krasno živino – očeta vpraša, zakaj ne mara kislega vina. Micki ni všeč, da jo Anže med plesom trdno drži in da jo ob slovesu tako močno objame, da pokajo kosti. Predvsem pa mu zameri, da ji nikoli nič lepega ne pove, kar je očitno Tulpenheimovo najmočnejše zapeljevalno orožje – poleg tega, da je v njenih očeh lep, bogat in žlahten gospod. Županu Jaki ne preostane drugega, kakor da Anžeta poduči, kaj mora izbranki reči in kako mora to ubesediti (kakor med sabo govorijo »zalubleni ljudje v Lublani« oziroma »šentani norci lublanski«). Ker je Linhart dogajanje postavil v vaško okolje, je lahko uporabil živo ljudsko govorico in njeno frazeologijo. Linhartov dialoški jezik je gibek, okreten in mimetičen. »Laskam si, da sem dokazal, kako zelo je naš jezik melodičen in kako zelo je dovzeten za najfinejšo komiko,« je Linhart 6. oktobra 1790 pisal Karlu Gottlobu Antonu (v: Paternu 1989: 748).
(Đurđa Strsoglavec: V krajnskih perglihah govoriti)

Creators

Statistics

Seasons

1

Performances

92

Audience members

12,584

Tours

1. Kulturni center Delavski dom Zagorje, Kulturno-rekreacijski center Hrastnik Kulturni dom Izola, Kulturni dom Šmarje pri Jelšah, Linhartova dvorana, Radovljica (2-x), Narodni dom Maribor (5-x), Kulturni center Janeza Trdine, Novo mesto (3-x), Špa

Other materials

1. Županova Micka, sng drama lj
2. Programme no.