About
Muzikal My Fair Lady je imel že pred svojim nastankom nadvse zanimivega predhodnika v drami Pygmalion irskega književnika Georgea Bernarda Shawa. Shawevo besedilo sta morda še bolj kot glasba Fredericka Loeweja na libreto Alana Jaya Lernerja zbadljivo podčrtali družbena razslojenost in zlaganost vljudnostnih etiket v t. i. visoki družbi razvitega kapitalističnega zahoda, zlasti angleške monarhije. Shaweva drama pravzaprav obnavlja epizodo iz Ovidove epske pesnitve Metamorfoze, v kateri je omenjen ciprski kipar Pigmalion. Ta naj bi podlegel pregrehi lastne umetniške stvaritve – ženskega kipa, ki je v umetniku prebudil erotično poželenje. Muzikal v dveh dejanjih My Fair Lady pa postavlja v ospredje družbeno "komolčarstvo" Elize Doolittle, mlade, neodvisne in ambiciozne, toda malomarne in nekultivirane prodajalke cvetja iz londonskega predmestja Cockney, ki se želi z lepšimi manirami in rafinirano govorico na vsak način prebiti v visoko družbo, zato poišče strokovno pomoč pri pedantnem in nadutem profesorju fonetike Henryju Higginsu. Že prva broadwayska produkcija iz leta 1956 z legendarnim igralcem Rexom Harrisonom ter vsestransko talentirano pevko in igralko Julie Andrews je muzikalu napovedovala uspešno prihodnost, ki so ga kasnejše postavitve v londonskem West Endu (leta 1958) in zatem spet na Broadwayu le še dodatno učvrstile v železni repertoar sodobnih glasbenih gledališč. Številni glasbeni kritiki so glasbenogledališko delo označili za popoln muzikal, saj izpolnjuje tako rekoč vse kriterije, ki zagotavljajo njegov uspeh: poleg prepoznavnih in tudi naivnemu ušesu dostopnih melodij se ponaša z všečno zgodbo, zbadljivo, a lahkotno družbeno kritiko ter s komičnimi liki in situacijami, s katerimi se občinstvo lahko vedno znova poistoveti.
