About
Kot človeška bitja mislimo, da bomo preko socialnih omrežij postali tudi bolj socialna, družbena bitja. Problem se zgodi, ker bolj ko se povezujemo preko spleta, manj smo deležni dejanskih odnosov in to nas dela precej asocialne. Pristne osebne stike menjamo za instant odnose preko ekranov. Prijatelje zbiramo kot filatelist znamke, kakovost odnosov menjamo za njih število, osnova intimnosti pa temelji na izmenjavi fotografij in spletnega klepeta. S tem smo zamenjali pogovor na štiri oči za kontakt. Zakaj imamo problem s pogovorom, pristno konverzacijo? Slednja zaseda pozicijo v realnem času in ti ne dopušča, da bi imel kontrolo nad svojimi besedami. Realnost je preveč direktna, ker te predstavi takšnega kot si, virtualni svet pa lahko oblikujemo sami in se predstavimo drugim tako kot želimo sami. Ure in ure lahko preživimo ob sestavljanju svojega lastnega profila, ob izbiranju fotografije na kateri izgledamo najboljše, ob sestavljanju elektronskih sporočil. Več pričakujemo od tehnologije kot drug od drugega. Vedno bolj nam daje občutek, da nismo sami, a hkrati še toliko bolj poudari našo osamljenost.
Odnosi, spleteni preko ekranov, so tako digitalizirani kot tehnologija sama. Pritisneš tipko in že imaš prijatelja. Pritisneš še enkrat in že ga ni več. Razmerja ter prijateljstva se lahko zgodijo z nekaj replikami, lahko trajajo mesece, pa jih vseeno realno srečanje lahko izbriše v sekundi, tako kot da bi obstajal gumb delete. Za sabo ne pusti ne vonja ne okusa. Le prazen nič. In vedno ponuja dober izgovor.
