| Ponovitev: | 8 |
|---|---|
| Gledalcev: | 10.938 |
| Ponovitev na gostovanjih: | 2 |
| Gledalcev na gostovanjih: | 6.000 |
LJUBEZENSKI NAPOJ: Komična opera v dveh dejanjih
L'ELISIR D'AMORE
- 1. junija 2012, Velika dvorana
O uprizoritvi
Opera Ljubezenski napoj (L’elisir d’amore), ki jo je italijanski skladatelj Gaetano Donizetti (1797–1848) – ta velja poleg Bellinija in Rossinija za utemeljitelja italijanskega opernega belcanta – opredelil kot igrivo melodramo (melodramma giocoso), v sosledju dveh dejanj razgrne razsvetljensko casanovski eros poznega rokokoja. Libreto opere je napisal Felice Romani, ki je dramski zaplet veseloigre adaptiral na podlagi libreta Eugèna Scribeja k Auberjevi operi Le philtre.
Reven podeželan Nemorino se zaljubi v bogato zemljiško gospodarico Adino – le kdo mu lahko pri tem pomaga in obenem še porazi njegovega tekmeca, nadutega vojaškega narednika Belcoreja? Širijo se govorice, da se je na podeželje vrnil samooklicani doktor Enciklopedija, sicer navadni kramar in iznajdljivi šarlatan Dulcamara, ki prodaja naivnežem svoje ustekleničene zdravilne napoje. Bo Nemorinu uspelo osvojiti muhasto in čustveno nedostopno Adino z »Izoldinim« napojem ljubezni in jo prepričati v iskrenost svoje globoke naklonjenosti? Melodiozna in žgečkljiva melodrama velja zaradi preproste, a učinkovite ljubezenske zgodbe za eno najpogosteje izvajanih Donizettijevih oper, pri čemer velja izpostaviti predvsem estetski moment lepote melodij, ki jih je skladatelj mojstrsko oblikoval glede na dramaturško mesto čustvenega izpovedovanja. Eno najbolj znanih Donizettijevih arij (Una fortiva lagrima – Le ena skrita solza), ki je znana tudi v različici za klavir, lahko najdemo prav v operi Ljubezenski napoj – ta je svojo praizvedbo doživela maja 1832 v milanskem gledališču Teatro Canobbiana.
Za novo, predvsem pa avtentično in estetsko dognano produkcijo opere L’elisir d’amore, ki še danes ostaja nekakšna posredno simbolna referenca na imaginarij germanskega mita o Tristanu in Izoldi (in ena od italijanskih različic taistega mita), bo poskrbel italijanski režiser Pier Francesco Maestrini, ki se je ob izteku pretekle sezone (2010/2011) v mariborski Operi že izkazal s svojo rahločutno videastično inscenacijo Verdijeve opere La forza del destino, glasbeni vodja predstave pa je mladi dirigent Benjamin Pionnier.
Ustvarjalci
| Koncertni mojster | Saša Olenjuk |
|---|---|
| Asistenca režije | Tanja Lužar |
| Oblikovalec luči | Pascal Mérat |
| Zborovodja | Daniela Candillari |
| Koreograf | Luca Dall'Alpi |
| Scenograf | Juan Guillermo Nova |
| Režiser | Pier Francesco Maestrini |
| Dirigent | Benjamin Pionnier |
| Libretist | Felice Romani |
| Skladatelj | Gaetano Donizetti |
| Gianetta | Amanda Stojović |
|---|---|
| Dulcamara | Slavko Sekulić |
| Dulcamara | Jaki Jurgec |
| Belcore | Marko Kalajanović |
| Nemorino | Martin Sušnik |
| Nemorino | Xavier Moreno |
| Adina | Maria Zafeiriadou Zinovi |
| Adina | Laura Giordano |
Statistika
- Sezon
- 3
- Ponovitev
- 15
- Gledalcev
- 20.980
| Ponovitev: | 2 |
|---|---|
| Gledalcev: | 1.650 |
| Ponovitev: | 3 |
|---|---|
| Gledalcev: | 2.392 |
Gostovanja
Opombe
Gledališki list 2011/12-6.