O uprizoritvi
Igrati Tri sestre je za vsako gledališče prav poseben izziv. Igrati jih v režiji Oliverja Frljića, je zagotovo izziv na kvadrat. Kajti igrati Čehova ni samo nujna repertoarna poteza vsakega ambicioznega gledališča, ampak predvsem potreba spraševati se o svetu, v katerem živimo, ter o njem izreči svoje stališče. Pomeni spraševati se o načinu uprizarjanju Čehova danes, pa tudi znova izprašati svoje želje in si zastaviti vprašanja o sreči, ljubezni, smislu, odnosih, družbi in ne nazadnje vprašanje o »svetu v razpadanju« (kot tehtno ugotavlja Patrice Pavis). In prav o tem se v svojih dosedanjih uprizoritvah z detektorsko lucidnostjo sprašuje režiser Oliver Frljić, ki je s svojimi drznimi predstavami (Turbo folk, Preklet bodi izdajalec svoje domovine!, Pomladno prebujenje in Strahopetnost) dodobra razburkal gledališko javnost na Hrvaškem, v Sloveniji, Srbiji in na mednarodnih festivalih. Na nedavnem Sterijevem pozorju v Novem Sadu je bila prav njegova Strahopetnost proglašena za najboljšo uprizoritev festivala v celoti.
Tri sestre režiserji ponavadi interpretirajo kot dramo o hrepenenju ... Hrepenenju po življenju, ki bi Olgi, Maši in Irini pognalo kri po žilah in jih napolnilo s smislom in ljubeznijo. Tri sestre pa so tudi drama o krčevitem poskusu ubežati provinci, ki ljudi duši, hromi in v kateri postajajo vedno bolj otopeli, hkrati pa je to seveda drama o trku dveh diametralno nasprotnih si življenjskih konceptov, pasivnega in idealističnega ter aktivističnega in pragmatičnega. Ob tem se nam odpira še eno vprašanje: kaj hromi tri sestre, da ne zmorejo uresničiti svojih želja, in kaj poganja Natašo, da ji to uspeva?
