O uprizoritvi
Transland so prostori, v katerih dve telesi naseljujeta različne oblike. Kljub zavedanju mnogotere pojavnosti ostajata neprilagojeni. V tovrstnem procesu se odpirajo možnosti za avtentičnost. Hkrati pa sledi zavedanje o konvenciji, formi. Formi kot obliki vidnosti za Drugega. Gre za odnos znotraj telesa in odnos do metamorfoz, ki jih življenje zada telesu. Tu je telo s tikom, napako v redu, ki ga predstava poglablja. Morda se sprva zdi, da vzgib cikličnost zgolj zmoti, toda ne, tokrat gre po tekočem traku vzgib, »napaka« do konca. Do absurda. »Ne gre samo za konvencijo, ampak za stik človeka s človekom v vsej njegovi naključnosti, neposrednosti, divjosti, kako se iz vseh teh naključnih vezi rodi Forma, pogosto kar najbolj nepredvidljiva in absurdna.« (Witold Gombrowicz)
