ZID OBJOKOVANJA

O uprizoritvi

Zid objokovanja je nadaljevanje ukvarjanja Janeza Janše z zidovi kot začasnimi konstrukti v javnem prostoru. Izhaja iz političnega razumevanja zidu kot objekta/prostora ločevanja. Zid je vedno zareza v prostor, zareza, ki iz enega prostora naredi dva (ali več). Zid je tvorba, ki deli, zamejuje, grozi ... Zid je ena najmogočnejših manifestacij (politične) moči: kitajski, berlinski, izraelsko-palestinski. Zid vedno konstruira ena stran, ki se želi ločiti od druge, ne glede na to, ali druga stran privoli v izgradnjo zidu ali ne. Politični prostor Slovenije, tako kot večino zahodnega sveta, še vedno najlažje razdeli pogled v preteklost, nabit z ideologijo in prilaščanjem zgodovinskih zaslug ter obtoževanjem glede zgodovinskih krivic. Matrica političnega je še vedno zaznamovana z rdečo in črno barvo.

Zid objokovanja je instalacija, sestavljena iz dveh ledenih zidov, rdečega in črnega. Zidova bosta postavljena na nekoliko nagnjenem terenu, tako da se bo voda počasi (predvidoma 14 dni, odvisno od zunanjih temperatur) talila v vodnjak, narejen v obliki zemljevida Slovenije. Rdečkasta in črna voda se skupaj z umazanijo na ulici zlivata v rjavkasto mlakužo. Na ta način po eni strani dobimo podobo skupnosti, v kateri živimo, po drugi strani pa na poetičen način pokažemo, kaj oblikuje takšno podobo. Zid objokovanja po zgledu jeruzalemskega Zidu objokovanja vabi  obiskovalce, da svoja sporočila vstavijo v reže obeh zidov. Ali se bodo ideološko prepoznali in umestili, je njihova stvar.

Zid objokovanja je obenem predstava dveh »igralcev«, ki se počasi in vztrajno, skozi nenehna preoblikovanja, skozi solze, ki jih vztrajno točita, skozi ledeno tišino, skozi rdeči in črni blesk spreminjata v nič. Zidova/«igralca« bosta izginila, tako kot izgineta po vsaki predstavi, za njima bo ostal le spomin na štirinajstdnevni vztrajnostni performans.

Drugi del Zidu objokovanja se nanaša na intimni performans joka. Prizorišče joka oziroma prizorišče solzedajalske akcije je sestavljeno iz treh lakrimatorijev: individualnega, v katerem se posameznik poskuša razjokati na osnovi osebnega spomina, kolektivnega, v katerem gledalec izbira med posnetki, ki ga lahko pripravijo do joka, ter fiziološkega, kjer se razjoče ob pomoči dražila. Gledalec sam preizprašuje lastna čustva in spomin ter spomin na znane lokalne in svetovne dogodke. Nihče ga pri tem ne gleda. Gledalec postane terminalni gledalec: ustvarjalec, izvajalec in priča hkrati.

Ustvarjalci

Statistika

Sezon

1

Ponovitev

3

Gledalcev

—

Gostovanja

1. Utrecht

Ostala gradiva

1. Zid objokovanja
2. Zid objokovanja 3
3. Zid objokovanja 2