O uprizoritvi
Slavko Grum (1901–1949) je po študiju medicine na Dunaju stažiral tudi v ljubljanski bolnišnici za duševne bolnike. Stik s praktično psihopatologijo, ko je vsak dan »strmel v oči, zamaknjene v tuje svetove«, in ljubezensko razočaranje sta še povečala njegovo izredno občutljivost, nagnjenost k melanholiji in depresijam. Opazovanje odklonskih in shizofrenih načinov dojemanja sveta je bilo vir navdiha za literarna dela, v katerih je, kot pred njim Ivan Cankar, raziskoval jedro slovenskega slehernika. V drami Dogodek v mestu Gogi (1929) je uporabljal sodobne dramske tehnike montaže in fragmentacije, skozi katere je v novi formi govoril o izgubljenem, osamljenem človeku v urbanem primežu tipičnih slovenskih nevarnih razmerij. V avtorskem projektu Goga, čudovito mesto režiser Sebastijan Horvat iz različnih proznih in dramskih besedil Slavka Gruma izriše devet peklenskih mučilnic izgubljenih duš ter poskuša razpreti vprašanje človeškega soočanja z nepovratnim. Zemljevid predstave nas vodi v pozabljene prostore intime, ki s svojo skrivnostno domačnostjo, prepredeno s sencami grehov, travm, ponižanj in strahov, napovedujejo še strašnejšo noč, ki čaka v devetem krogu pekla, kjer vladata mraz in večna zima, kjer zaledeni vsako čustvo in zastane kri.
