O uprizoritvi
Vprašanja začetnih in končnih reči so v jedru prenekatere umetnine od začetka časov naprej. Bolj ali manj eksplicitna spremljajo ustvarjalce kot nuja, kot potreba, kot izziv. Dualizem telesa in duha, mesa in misli, ugodja in bolečine, uganka rojstva in smrti, odprtost začetka in končnost smrti in obratno – začetek je končen in neponovljiv, smrt pa morebiti odprta v neskončnost … Vprašanje na vprašanje, misel na misel, interpretacija na interpretacijo. Preplet svetlobe in teme, zemlje in neba, vode in ognja, zvoka in tišine, molka in glasu … Govoriti z besedo, pripovedovati s podobo, misliti nedoumljivo, čutiti vseprisotno in zaobjemati celoto. Material za gledališki dogodek, namig za udejanjanje v lutkovnem svetu prav kliče po oblikovanju. In še zadnje vprašanje – se kdaj razodene prav zares in do konca?
Meso je? Tudi razodetje? Se ima v resnici zgoditi apokalipsa? Klic v nebo. Klic onkraj. Krik. Kako zvenijo velike besede človeka, ko prenehajo biti človeške? Je to Knjiga vseh knjig? Confessiones? Rekviem? Ko slišim sebe skozi nejaz, ko spregovori materija (= mrtvo) – ko stopi na moje obupano mesto – kako zvenim? Ko nimam obraza in ostane le glas. In telo. Ki je meso. Kako zveni meso? Moj obraz je maska, ki je ni mogoče sneti. Moje telo boli. Moj glas išče zven pred končnim piskom. Moje meso nima imena.
