O uprizoritvi
Kako lepo bi bilo, ko bi lahko vsakič, ko nam naše telo ponagaja, preprosto zlezli vase in stvari sami uredili. Recimo – ko nam je slabo, če nas zvija v trebuhu, ko nas peče v grlu, nas kuha vročina ali pa nam z vso silo nagaja angina? Ali pa, recimo, ko se nas polotijo srčne zadrege, ker smo se po nepotrebnem sprli s prijateljem ali prijateljico? Ja, lepo bi bilo, ko bi samo zlezli vase in vse uredili.
»Medvedek zleze vase je duhovita, prikupna pripoved o naslovnem liku, ki pa dejansko ni to, za kar je označen v naslovu, torej ne resnični medvedek, temveč zgolj s tem vzdevkom imenovani, a zato nič manj 'medvedkasto' prikupni, četudi kar precej mulasti – deklič (Nina Ivanišin). Dogajanje okrog njej oziroma prav v njej pa se zaplete, bolje rečeno, dobesedno zatakne, ko jo začne boleti želodček, ker se ji je v prebavnem 'mlinčku' zataknil – kostanj, in to celo divji! A takrat se pojavi in priskoči na pomoč po svoje skrivnostni, toda očitno dobrodušni lik Plezalček (Primož Pirnat), ki prijateljsko poduči Medvedka, kako zlesti vase. Nakar se skupaj odpravita na 'odisejo' v notranjost telesa, kjer odkrijeta najprej ob kostanjevi oviri nemočnega 'mlinarja', nato 'kočijaža', ki z 'letečo konjsko vprego' razvaža hrano po telesu. Naposled pa dojameta, da je za težavo kriv Medvedkov spor s sicer dobrim prijateljem, ki je zato dejansko po krivici izgubil mesto v Medvedkovem srčku. Toda zlasti tukaj mora biti vse na svojem mestu, če naj srček in kar vse telo pravilno deluje ...«
(Večer, 21. 11. 2009)
