O uprizoritvi
Ne živi več v vili Čira čara, ker je tam prepih in gre preveč za kurjavo, oče je potonil skupaj s svojim otokom, ko je izvrtal pregloboko luknjo za vodnjak in Ficko je že zdavnaj nagačen v vitrini. Tudi konja je dala stran, ker ga ne sme imeti v stanovanju, čeprav je redno čistila fige po hodniku. In Tomaž in Anica? Hm – ta dva ... sta še bolj odrasla. Tomaž, ki je bil njena prva ljubezen in s katerim je bila tri leta par, iz katerega so se vsi delali norca, se je pred kratkim srečno poročil s starejšo žensko. Anica, ki je Piki takrat zelo zamerila njeno zbližanjem s Tomažem, pa je postala nuna.
Ampak, ali je Pika res odrasla? Ali ni kje tam v kotu njene najemniške garsonjere še kje kakšna pisana nogavička, in če si neha barvati lase in pudrati obraz – ali se ji morebiti pa le ne vrne spet stara dobra oranžna žima na glavo in posipane pege sonca na obraz? In če bo slučajno pritopotal po pločniku kakšen konj, ni vrag, da ga ne bi dvignila s policajem vred!
To je navihana in včasih tudi trpka zgodba o težavah odraščanja, ki jih je doživel prav vsak izmed nas, od vsakodnevnih problemov, kot so mozoljavost, do konkretnejših, ko se tvoje telo prične spreminjati, od strahu, da te okolica ne bo sprejela takšnega, kot si, do prve zaljubljenosti in razočaranja in predvsem o tem, da zahteve in odgovornost odraslih nikdar ne morejo načeti naše otroške duše, razen če sami to dovolimo.
Nihče ni le pika v množici – vsi smo Pike s čudežno močjo.
