O uprizoritvi
»Sen 59« preko duhovitega potovanja skozi spomine in sanje raziskuje odnos med moškim in žensko, sanjalcem in sanjanim, ter fenomen jezika, ki omogoča in stremi k temu, da postane dotik. Dotik, ki je edina rešitev iz osamljenosti modernega sveta, kjer je vse na dosegu roke. Ta dosegljivost paradoksalno povzroča tesnobo in generira maske, s katerimi ljudje skrivajo svojo krhkost, bolečino in intimo. Drama gradi na intimi kot ključnem elementu, in raziskuje brezna, ki se odprejo, ko ti nekdo prizna, da si fokus njegovih sanj. Gradi na prepričanju, da se te maske vljudnosti lahko zlomijo z nekaj dobro izbranimi besedami in tako razkrijejo krhkost kot edino stanje vredno katarze.
Dogajanje je postavljeno v sanjski medprostor, kjer se odnosi in časovni premiki konstantno brišejo. Ozadja karakterjev se nepredvidljivo prepletajo po zakonih naključja, kot jezik, ki ne najde reference in se vrti v prazno, medtem ko se sproti pozablja. In predstava sanja sanje nekoga v prostor, sanja nekoga, ki se polaga v bel prostor, ki se razcepi v dve osebi, ki hočeta biti in pobegniti iz te sobe. Se združiti, čeprav sta že združeni. Čeprav sta eno že s tem ko STA hkrati. In je prepad med njima, ker ne vidita skozi oči drug drugega. Oba, on in ona, prehajata, se konstantno zbujata drug v drugega, ker navsezadnje nikoli ne vesta točno, kaj in kako se mislita.
