O uprizoritvi
No sodi med najstarejše oblike dramske igre, razvil pa se je iz še starejših oblik uprizoritvene umetnosti. Sprva je bil povezan s cesarskim dvorom in budističnimi templji, iz katerih so prišli igralci, sčasoma pa so se skupine potujočih igralcev osamosvojile. No-igre hvalijo razsvetljenost vladarjev, pripovedujejo legende iz zgodovine, opisujejo potovanja menihov, pogosti so motivi mrtvih ali nadnaravnih bitij, ki iz onstranstva gledajo na svet živih. Poleg same zgodbe imata v no-igri zelo pomembno vlogo še glasba in ples.
Z združevanjem elementov plesa, igre, glasbe in poezije gledališke uprizoritve No iger dosegajo visokoestetsko odrsko umetnost. Klasične no-igre izvajajo profesionalni umetniki, moški, ki si za upodobitev žensk, starcev, demonov in nadnaravnih junakov nadenejo maske. Pod naslovom Veter v vejah borov so združene štiri no-igre (Hachinoki, Kantan, Kumasaka, Sekidera Komachi), ki jih je iz stare japonščine prevedla Barbara Rovan.
Izjemna tradicija no-gledališča je opredeljena z gledališko totalnostjo, idealom popolne ponovitve, z uravnoteženjem zunanjega in notranjega sveta, natančnostjo in perfekcijo, strogostjo in posvečenostjo. No-igre niso arhaični in zaprašeni spominki na čase 14. in 15. stoletja, ko sta Zeami in Kan’ami postavila temelje no-gledališča. S svojimi arhetipskimi, občečloveškimi situacijami, kjer se posamezniki spopadajo z minljivostjo in mimobežnostjo človeškega življenja, prestopajo nevidne meje med sanjami, iluzijami in resničnostjo vsakdana, še danes nagovarjajo gledalce po vsem svetu. Dramaturg uprizoritve Nebojša Pop Tasić je v Dramaturškem dnevniku zapisal: »V no-igrah ni dokončne resnice, pa tudi pravice ne, ker je svet ustvarjen iz sanj, ki jih tvorijo naše želje, hotenja in prepričanja. Za razliko od Brechta, ki je s svojo metodo hotel spreminjati človeka in svet, no-igre opisujejo resničnost in trajnost človeških zmot, ki se, prav zaradi minljivosti, ne spreminjata. Ali pa, kot bi rekel Lao Ce – Nebesa so večna, svet je trajen.«
Prvič je v slovenskem gledališkem prostoru besedila no-iger uprizoril Jernej Lorenci, ki s svojo pronicljivo in nekonvencionalno odrsko estetiko spada med najprepoznavnejše režiserje mlajše generacije, v svojih režijah pa se dotika raziskovanj mejnih področij gledališča. Za svoje delo je Lorenci prejel številne nagrade doma in v tujini. Na AGRFT je zaposlen kot docent za področje gledališke in radijske režije. Ker so no-drame, kot pravi Lorenci, »do konca prečiščeni ekstrakti arhetipov«, je tudi prva slovenska odrska interpretacija skozi uporabo lastnega uprizoritvenega jezika izhajala iz »poskusa materializacije arhetipskega duha no-drame in muzikaličnosti, ki je ena bistvenih prvin no-gledališča«.
