O uprizoritvi
Leta 1948, preden sem napisal Plešasto pevko, sploh nisem imel namena, da bi postal dramatik. Moja edina ambicija je bila, da bi se naučil angleščine /.../ in tako sem s tem ciljem pred očmi nekega dne, kakšnih osem ali deset let je tega, odšel ven in si kupil francosko-angleški učbenik konverzacije za začetnike. Lotil sem se dela. Marljivo sem prepisal iz svojega učbenika sezname "pogovornih fraz", da bi se jih naučil na pamet. A takoj ko sem jih prebral, sem ugotovil, da se ne učim angleščine, temveč vrsto presenetljivih resnic: da ima teden sedem dni, na primer (kar sem po naključju že vedel); ali da je pod spodaj, medtem ko je strop zgoraj - še en pojav, ki sem se ga sicer morda v temelju že zavedal, o katerem pa nisem še nikdar resno premišljeval ali pa sem celo kar pozabil nanj, zdaj pa se mi je nenadoma pokazal kot slepeče razodetje: osupljivo, in vendar nedvomno resnično.
/.../
Moj namen ni bil več, da izpopolnim svoje znanje angleščine: zamenjala ga je nova, širša ambicija, namreč da sporočim soljudem te temeljne resnice, ki mi jih je priklical v zavest moj francosko-angleški učbenik konverzacije.
/.../
/Plešasta pevka je vizija/ nekakšnega univerzalnega malomeščanstva, pri čemer je "malomeščan" utelešenje vsega banalnega, slogana, konformizma, kjerkoli in kadarkoli se pojavlja; in seveda se inherentni konformizem malomeščana izdaja v avtomatizmu njegove govorice. Besedilo Plešaste pevke, ali bolje, mojega učbenika angleške (ali pa ruske, ali portugalske, zaradi mene) konverzacije, ki je narejeno, kot je, se pravi iz že narejenih izrazov, iz najbolj očitnih banalnosti, kar si jih je mogoče predstavljati, mi je tako razkrilo skrivnost "govoriti in ne povedati ničesar", skrivnost govoriti in ne povedati ničesar zato, ker ni kaj osebnega povedati, odsotnost notranjega življenja, mehanično brezdušnost vsakdanje rutine: človeka, ki je popolnoma potopljen v svoj socialni kontekst in nerazločljiv od njega. Smithova in Martinova ne znajo več govoriti, ker ne znajo več misliti; in ne znajo več misliti, ker ne poznajo več pomena čustva, ker nimajo v sebi nobenih strasti; ne znajo več biti in zato lahko "postanejo" kdorkoli, karkoli; ker niso v sebi, niso nič drugega kot drugi ljudje, pripadajo neosebnemu svetu, so zamenljivi.
Eugene Ionesco, Notes et contre-notes, 1962
Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti