O uprizoritvi
Pojedina pri Trimalhionu je najznamenitejši in najdaljši ohranjeni odlomek antičnega romana Satirikon, za katerega velja, da ga je napisal Tit (Gaj) Petronij, arbiter elegantiarum na dvoru cesarja Nerona. Satirikon je polnokrvna, duhovita in obscena satira. Dogaja se v južni Italiji, v 1. stoletju našega štetja, ko cveti kriminal, morala pa hira. Nič čudnega, glede na to, da na prestolu sedi Neron. V Pojedini pri Trimalhionu je gostitelj novopečeni bogatun, ki je bil še do včeraj suženj. Njegova pojedina je velika požrtija, ki traja več dni. Iz pogovora med povabljenci izvemo, da v mestu ni ne kruha ne moke, oni pa se medtem kopajo v medenem vinu in eksotičnih dišavnih oljih. Tu je vse, kar si lahko poželimo. Od vina do svinjine, od najbolj poštenih gostov do najbolj nepoštenih kritikov. Od naključnih mimoidočih, ki so dobri samo za fuk, do kvaziobiskovalcev, kvaziintelektualcev, kvazipoetov, kvazigovornikov, kvazifilozofov, kvaziumetnikov … In tudi mi smo kvazicivilizacija. Imamo kvazijunake. Imamo kvaziljubezen. Imamo kvaziempatijo. Imamo kvaziprijatelje. Imamo – danes – eno samo mlakužo. Tu so pajdaštva, nesreča in neokusnosti. To je tisto, kar imamo danes. In kako torej, ko je vse narobe, kako torej nekemu »pomembnemu« gostitelju, temu Trimalhionu, milijarderju in prascu, pojasniti, da je prasec? Tu ni kaj pojasnjevati. Dopustili smo si ga, in zdaj izvolimo, gospoda, jejmo vse to sranje in si obliznimo prste, lepo dostojanstveno.
Opombe
Besedilo, ki je deloma nastalo po igralskih improvizacijah, je priredil Slobodan Obradović.
Vito Weis je – med drugim za stvaritev v Pojedini pri Trimalhionu – prejel nagrado ZDUS »Duša Počkaj«.
