O uprizoritvi
Božična igra o oddaljenosti in bližini.
V bridkem in ganljivem dramskem delu z naslovom Snežinka se britanski dramatik Mike Bartlett (1980) – eden najzanimivejših talentov zadnjega časa – sooča z aktualnim generacijskim prepadom, točneje z vprašanji tako imenovane milenijske generacije, in z odgovori, ki jim jih zmorejo ponuditi generacije njihovih staršev. V osrčju te mojstrsko napisane aktualne zgodbe leži Bartlettova zmožnost razgrnitve in zagovora obeh strani konflikta: oče Andy in hči Maya, ki zadnja tri leta nista spregovorila, sta se po materini smrti povsem odtujila. Zdaj se bosta srečala na predbožični večer. Andy se v dolgem uvodnem monologu, čakajoč na hčerin prihod, samoizprašuje, ugotavlja, ugiba …: "Nisem prav hudo navdušen nad tem, da bi se ti opravičeval. Mislim, ne vem, zakaj bi se moral. Ne vem, kaj se je zgodilo, ti si odšla. A malce me je strah, da se zdaj prav zato vračaš." Maya pa, kot bi proti koncu odgovarjala na te njegove začetne misli, pravi: "Bila sem kruta do tebe, ko se je to zgodilo, in zato se ti opravičujem. Ampak imela sem petnajst let in vsega tega ne bi smel jemati tako osebno in ne bi me smel obravnavati tako, kot si me. Sprašuješ me, zakaj sem prišla, zakaj vse to. Oprosti, če si mislil, da prihajam zato, da bi ostala. Ne bom. Hotela sem ti povedati te stvari, se opravičiti za vse, kar sem naredila narobe …"
Svež, pronicljiv in oster Bartlett pravi, da Snežinka prvobitno govori o domu in identiteti. A nesporazum očeta in hčerke ni skrčen zgolj na družinsko zgodbo, gre za veliko širši diapazon, ki bi mu lahko rekli kar razkol "zeitgesta". V besedilo so vpisani brexit in veganstvo, identitetne politike in ponovni vzpon desnic, kriza moškosti in četrti val feminizma. V na videz lahkotni aktualnosti Bartlett najde način, kako večne teme prepleta z živimi kulturnimi referencami, kako razpira na prvi pogled nerešljiva vprašanja v konkretno in človeško zgodbo.
