O uprizoritvi
Zakonski par povabi drugi zakonski par na večerjo. Najboljši prijatelji so. A stvari se zapletejo, ker naj bi gostiteljica na cesti videla prijateljičinega moža, kako se poljublja z drugo žensko. Zato želi večerjo odpovedati, saj se ji zdi, da mora prijateljici povedati resnico. A mož jo prepričuje, da se je v življenju treba kdaj pa kdaj tudi zlagati ali resnico prikriti, kot znak ljubezni in takta, in da se v življenja drugih nima smisla vpletati. Ta načelna moralna dilema se kmalu razraste v nebrzdan klobčič resnic in laži, ko nihče ne ve več, kdo koga vara in s kom, in ali so vsi štirje akterji v resnici zvesti ali nezvesti. Slednje pravzaprav niti ni več pomembno. Pomembno je zaupanje, ki ga človek izgubi, ko svojo ljubljeno osebo ujame na laži. Zato se igra sklene pomirjujoče, zakonci se odločijo, da kljub nemara drugačnim dejstvom spet vzpostavijo medsebojno zaupanje, saj bi lahko vztrajanje pri resnici pripeljalo do totalne vojne. Ali kot reče eden od protagonistov, če bi vsi ljudje vsem povedali resnico v obraz, nihče na svetu z nikomer ne bi več govoril.
Francoskega dramatika, romanopisca in režiserja Floriana Zellerja (1979) poznamo predvsem po uspešnici Oče, ki jo v našem gledališču igramo že tri leta. V Slovenskem stalnem gledališču Trst so pred časom uprizorili njegovo komedijo Resnica (videli smo jo tudi na Dnevih komedije 2018), v Mini teatru v Ljubljani pa tudi dramo Sin. Zeller je dobitnik vseh najuglednejših francoskih in mednarodnih nagrad za dramatiko, od Molièrove do nagrade Laurenca Oliviera.
Zeller se v svojih številnih igrah poigrava s tematiko laži in resnice. Največkrat razčiščuje to večno zagato znotraj družinskega kroga, kjer naj bi veljalo, da je najbolj odprt in dovzeten za resnico, a se nemalokrat izkaže, da je še kako podvržen laži in sprenevedanju. V današnjem svetu nas družbena omrežja namerno preplavljajo z lažnimi novicami, da bi nekateri dosegli politične cilje in družbeni vpliv. Resnica postaja vse bolj relativna, a ne le v tistem metafizičnem, rašomonskem smislu, temveč povsem konkretno: potvarjajo se dejstva, razpihujejo se laži. Relativiziranje resnice pa pomeni legalizacijo laži. Etika? Kaj je že to? Se danes sprašujemo nekateri redki osamelci, ki se jim tistih prastarih deset zapovedi ne zdi zaprašena neslanost. A ko pogledamo pod odejo lastnih družinskih skrivnosti, bi mogoče kazalo tudi pomesti pred svojim pragom. Ali ne? Vrag ve.
