STADION OLYMPIA

O uprizoritvi

Dino Pešut (1990) je hrvaški dramatik, dramaturg in romanopisec, ki je med leti 2012 in 2017 prejel pet nagrad Marin Držić (nagrada, primerljiva z našo nagrado Slavka Gruma), kar ga uvršča v sam vrh mladih ustvarjalcev. Stadion Olympia je zadnje od teh besedil in je njegovo drugo dramsko besedilo, ki so zapisana v trilogiji.

Gre za nekakšno meditacijo na temo antične tragedije oziroma poskus njenega ponovnega rojstva v današnjem času. Rdeča nit, ki na formalni ravni združuje besedila, ki tvorijo Stadion Olympia, je obup. Obup, iz katerega Pešut ustvarja spektakel, tvorjen skozi tri samostojne enote: Erinje, deklice obupa; Diktatura obupa in Xoxo, obup. Skozi tri dele spremljamo tri različna življenjska obupa, tri različne obupe in tri različne strategije upora proti njemu.

V prvem delu spremljamo tragedijo srednješolske klape, ki se sooča z novico, da je bila njihova sošolka Marija prejšnjo noč posiljena. V drugem delu spremljamo Pitijo, ki se v želji po begu pred samo seboj odpravi v klub Stari Sizif, kjer se tekom noči srečuje z zgodovino, mitskimi figurami, znanimi osebami in celo utelešeno revolucijo in skupaj z zborom svojih vrstnikov pričaka svojevrstno apokalipso in padec starih bogov.

Iz tega nezadovoljstva s starim redom se rojeva tretji del, opredeljen kot komedija. V njem avtor perspektivo obrne nase in preko fragmentov razmišlja o trenutnem dogajanju v svetu, družbi in svoji vpetosti vanjo. Če v prvem delu spremljamo dijake, so akterji drugega dela študenti, tretji pa se najbolj približa ustvarjalcem uprizoritve, mladim na pragu pred vstopom v profesionalni svet.

Igralke in igralci pod režijsko taktirko Maše Pelko pripravljajo krstno uprizoritev vseh treh besedil, s katerim želimo obračunati z obupom. »Obup je kot poplava.« zapiše Dino Pešut v tretjem delu. Zajeda se v vsak kotiček našega doživljanja sveta, v katerem se avtor osredotoča na vprašanja položaja žensk, pripadnikov LGBT skupnosti, vojno, migrantsko krizo, socialna vprašanja in podobno. Ravno ta vprašanja so ključna v predstavi, ki predstavlja slovo od akademije in hkrati prvi korak v prihodnost mlade gledališke generacije, ki uprizoritev pripravlja kot diplomsko predstavo.

Vse te stvari, vsi ti obupi, s katerimi se soočamo na poti skozi življenje, vsi strahovi, ki si jih nočemo priznati, vse, česar nas je sram. Vse to so plesni koraki grande koreografije, v kateri plešemo po ruševinah nekdanjega blišča olimpijskega stadiona.

Ustvarjalci

Statistika

Sezon

1

Ponovitev

3

Gledalcev

120