O uprizoritvi
Slovenija. Tukaj in zdaj. Ljudje izginjajo. Nekaj jih najdejo, drugih nikoli. O možnosti, da je na delu serijski morilec, si ne upa spregovoriti nihče. To se pri nas ne more zgoditi. Ali pač?
Ljubljanski zmaj je nedavno začel morilski pohod po mestnih četrtih. Za sabo pušča umorjena dekleta in kup fotografij, ki se pojavijo na spletu. Nihče ga ne ulovi in poraja se dvom, ali sploh obstaja.
V Psihu iščemo dokaze in dvome o človeku, ki pada v Cono, v stanje brez kontrole, območje fantazije, strasti in strahov. Psiho ljubi in se razdaja, s svojimi dejanji povzdiguje in se poklanja vsem ženskam sveta. Lovi trenutke intimnosti in iz različnih delov osebnosti sestavlja mozaik popolnega bitja. Hodi v službo, obsesivno spremlja Zmajeve podvige, snema bloge za boljši vsakdan in fantazira o vzporednem življenju, ki bi ga izpolnilo.
Noben genij ne more obstajati brez svojega občinstva. Se serijski morilec lahko zgodi brez medijev? Se nočna avantura zgodi, ne da jo zaupate prijateljem? Se naša doživetja odvrtijo brez objave na Facebooku? Se najemo, če krožnika ne slikamo in objavimo na Instagramu? Koliko občinstva potrebuje Psiho v vsakem izmed nas? In seveda, kako zelo vas mika, da bi bili tudi sami njegovo občinstvo? Vsaka družba proizvaja odklon, in ta je neizbežen del nas vseh.
Psiho prekorači meje, a ne potrebuje ekscesa, da bi bil razumljen. Brezkompromisno se bori z vsiljenimi normami in išče izhod. Preizkuša meje dovoljenega in sprejemljivega. Psiho je študija patološke osebnosti in eksperiment, ki lahko uide izpod nadzora.
Nova avtorska predstava Jaše Kocelija, za katero je besedilo napisal Davorin Lenko. Psiha so med drugim navdihnili film in roman Ameriški psiho, liki in dela Teda Bundyja, Metoda Trobca in nekaterih drugih serijskih morilcev. In seveda bolestna lepota slovenske glasbe iz osemdesetih. In kaj potrebujete vi, da postanete Psiho?
