O uprizoritvi
Wikivir o kosovirjih poroča takole:
»Kosovir, mali (Cosovirius ferus ululans) je zanimiva žival, ki živi v Kosoviriji. Kosovirje delimo na radovedne in neradovedne. Imajo črn kožuh, ki se odlikuje po izredni mehkobi. Krasi jih dolg, košat rep, ki se navadno končuje v čopek. Kosovir ima v gobčku šestnajst ostrih zob, s katerimi razkosava paradižnike, ki so glavna kosovirska hrana.
Kosovirji so večinoma ljubke in družabne živali, ne smemo pa jih dražiti ali celo prehitro zbujati iz spanja. Takrat pobesnijo, praskajo in glasno vreščijo ter kosovikajo. Izjema so neradovedni kosovirji, ki pa so manj razširjeni. Obe vrsti prebivata v žlicah, na katerih rastejo paradižniki. Z žlicami se tudi premikajo po zraku.
Bližnji sorodniki: skovir, polh, zvijavt.
Daljni sorodniki: vse, kar je puhastega, toplega, živahnega in nagajivega, pa tudi lenuhastega.
Deželo Kosovirijo je izredno težko najti, ker ni ustreznih prometnih zvez, razen tega tudi ni označena na zemljevidih iz preprostega razloga, ker je zdaj tu zdaj tam.«
Svetlana Makarovič je legenda slovenske literarne scene. Diplomirana igralka se veliko večino svojega življenja preživlja kot prekarno zaposlena pisateljica, glasbenica in performerka. Enako dejavna je kot pesnica, pravljičarka in pisateljica za otroke in odrasle, kakor tudi kot družbeno angažirana zagovornica idej francoske revolucije.
Generacijam otrok je podarila vrsto novih bitij, ki so v ponarodeli obliki prisotna v zavesti malih in velikih ljudi naše dežele. Sapramiška, Kosovirji, Gal iz galerije … je le nekaj njenih domišljijskih otrok, ki se bodo zanesljivo starali skupaj s prihajajočimi pokolenji naše rodne grude.
Kosovirji so se rodili leta 1975, nastopajo v dveh knjigah in treh gledaliških igrah.
Radovedna kosovirka Glili si nekega dne želi odpotovati proti severojugovzhodu, kjer bi rada v živo spoznala čudna bitja, ki hodijo po dveh nogah, katerih mladičem se vidijo popki in ki sami sebi pravijo ljudje, živijo pa v Človekariji. S seboj povabi tudi prijatelja Glala. Popotne dogodivščine razposajena kosovirčka vodijo čez krokodiljo deželo preko Sovirije, kjer srečata Sovo, nato še Goske, Vohljačka, Cepetalo, Deževno teto itd., in se po razočaranem soočenju s »človekarji« vesela vrneta domov v Kosovirijo.
