ZADNJE LUNE

O uprizoritvi

Soba, ki je bila nekoč otroška. Bachova maša v h-molu, Agnus Dei. V fotelju »stari« profesor, ki zapušča dom, da ne bi bil v breme svojcem, potem ko je več let živel s sinom, snaho in dvema vnukoma. Ob njem njegova žena, pravzaprav spomin nanjo, saj je umrla »ravno v času, ko se pri moških začenjajo težave«, ki ga bodri, naj sinu vendarle prizna, da je žalosten, da ga je strah in da ne želi v dom za ostarele. Pozneje v domu z ironičnim imenom Villa Delizia starec dneve preživlja skrit na podstrešju, kjer se bori z osamljenostjo in peša kot rastlinica bazilike, ki jo tam ljubosumno skriva pred drugimi. Četudi ve, da je konec neizogiben, si želi umreti na božič, na sveti večer, ko je »sredi trga veliko osvetljeno drevo in naletava sneg«, kajti tudi starost je sveta in svet (in strašen) je tudi trenutek, ko človek preneha živeti.

Zadnje lune je igra o staranju, o strahu pred smrtjo in priznanju nemoči pa tudi igra o medgeneracijskem prepadu, o pomanjkanju empatije mladih v odnosu do starostnikov, predvsem pa surova, toda globoka analiza volje do življenja, kakor jo razkrivata profesorjeva izkušnja prostovoljnega »izgnanstva« in nenehno iskanje ravnovesja med pogoji za njegov obstoj in praznino, ki neizogibno ugasne vsako iskro življenja.

Za Zadnje lune, ki so bile do danes prevedene v dvanajst jezikov, je tržaški dramatik, pisatelj, scenarist in režiser Furio Bordon (1943) leta 1993 prejel nagrado IDI za najboljše dramsko besedilo. Krstno uprizoritev je igra v režiji Giulia Bosettija doživela dve leti pozneje na odru beneškega Gledališča Goldoni s takrat že močno bolnim Marcellom Mastroiannijem v glavni, toda njegovi zadnji vlogi.

Ustvarjalci

Statistika

Sezon

1

Ponovitev

21

Gledalcev

2.369

Gostovanja

1. Šmarje pri Jelšah, Izola, Ljubljana, Celje, Novo mesto, Idrija, Milje, Kragujevac

Ostala gradiva

1. Gledališki list
2. Št. gledališkega lista