O uprizoritvi
Maribor.
80. leta prejšnjega stoletja.
Še je živ tovariš Tito, še imamo rešpekt do Ljudske milice, Jugoslovanske ljudske armade, še se ve, kdo pije in kdo plača in kdo ali kaj je zunanji sovražnik.
V socialističnem bloku živita mož in žena. In njuna hči.
On, morda »gradjansko lice na službi u JNA«, naturaliziran Mariborčan (Vlado Novak), in Ona, morda Ljubljančanka z meščanskim, intelektualnim pedigrejem (Gojmir Lešnjak Gojc).
Nekega jutra On pri britju zagleda z rdečo šminko na ogledalo napisano sporočilo njegove ljube hčerkice: - Njofra!
Hči je zbežala od doma – ker se bo poročila! In to skrivaj! Ne da bi vprašala ata, če dovoli! Nezaslišano. Mama za to seveda ve, a se dela, kakor da ne ve nič. In drži hčerki »štango«.
Ko ata ugotovi še to, da žena ščiti hčerko, znori. Dvigne »auf« Ljudsko milico in se odloči, da bo šel do konca: Tale Njofra že ne bo njegov zet! Preprečil bo poroko, ugrabil bo hčer.
In sploh: kdo je mladenič s čudnim imenom Njofra?
Aha, to je Franjo!
Zaprašena, staromodna in rahlo nostalgična komedija, za vse jugo nostalgike in tiste, ki to niti slučajno ne želijo biti.
S petjem in plesom – zakaj pa ne?!
