O uprizoritvi
Pravljico o Rdeči kapici poznamo predvsem po meščansko moralistični predelavi bratov Grimm, prvi zapis o dekletu v rdečem in o njenem srečanju z volkom pa sega že v enajsto stoletje. Ja, Rdeča kapica je ljudska pravljica. Še danes nastajajo nove in nove različice, ki se v podrobnostih spreminjajo in prilagajajo času. Tudi naša je nova, čeprav je polna starega: od maminih prepovedi do košarice za babico, od volkovega velikega trebuha do metafore odraščanja. Kaj smo tudi izpustili, denimo lovca, kaj dodali, denimo babuške/matrjoške. Rdeča kapica je dobila ime, volk je dobil sladoled, ušesa zajca, oči sovo, zobje pa dedka. In odraščanje? "Če boš samo slepo ubogala, se ne boš ničesar naučila in ne boš nikoli odrasla," reče babica svoji vnučki. Zato se Maša še enkrat odpravi skozi gozd, tokrat po svoji poti. Resda je ta polna pasti, denimo prijaznih volkov s sladoledi, a pravljice so zato, da se naučimo pasti prepoznati, da se jim ognemo in odrastemo brez hujših brazgotin. Predvsem je važno, da na svoji poti poslušamo srce, ne trebuha. Če na začetku zagrešimo kakšno napako, ni nič narobe. Na napakah se učimo.
