| Ponovitev: | 17 |
|---|---|
| Gledalcev: | 1.530 |
14 DLJ, 3 GPtuj
SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj
Utopia, Arheologija raja je spev neobstoječemu. Surrealno gledališko potovanje, ki si zadaja nemogoč cilj: oživiti neživo. Praznovanje domišlije, sanjskega, verjetja – teh iracionalnosti, ki tvorijo osrčje človeškega. Pojem »utopično« ima danes celo samoumevno negativen prizvok; kakor da bi to, da si dovolimo slaviti Lepoto, nekaj, česar ni, pomenilo le zatiskanje oči pred brutalnostjo tega časa. A prav utopija – kraj, ki ga ni – razgalja objektivno sprejeto resničnost. Svojemu času in njegovim prisilam lahko kljubujemo le, če se mu ne podredimo. Gesta kljubovanja obstoječemu, sodobnemu, je tokrat kljubovanje nasilju. Šele v nemogočem se začne človek – se začne gledališče. Gledališče kot prostor skrajne utopije: gledališče kot nenehen začetek sveta, začetek zgodovine – ki vzpostavi svet na novo. Gledališče je ločitev od sveta, ne njegovo zrcalo – in to je njegov historični privilegij.
V resničnost vdre nekaj tujega: zgodba vzklije iz krvi živali, ki je bila žrtvovana, na meji med življenjem in smrtjo. Sledimo dvema svetovoma, ki iščeta svet pred nasiljem: pred izgonom in pred žrtvovanjem. V alkimističnem cirkusu sanj se prepletajo zgodbe. Fando in Lis, izgubljena ranjena klovna, arhetip dvojine, iščeta izgubljeno mistično mesto Tar; zanju je raj neki pretekli prostor, ki je obstajal pred vojno, zunaj njiju. Abraham, arhetip očeta, na gori vstopi v sanje in svojo zgodbo, po kateri mora žrtvovati sina. Skozi iskanje sina, zaznamovanega z nasiljem, ki ni bilo storjeno, se razpira pokrajina odnosa dveh generacij; to je zgodba o nasledstvu, razumevanju preteklosti, odpuščanju in odraščanju. Abraham je namesto sina ubil žival: bo ta spet zaživela? Se lahko uničeni raj vzpostavi? Do kakšnih intenzivnosti lahko privede utopija, vzpostavljena kot resničnost? Ko enkrat izkusimo raj – se še lahko vrnemo nezaznamovani? Sodoben človek je prikrajšan za svojo biografijo. Ali je v neki skrajni prihodnosti še mesto za človeka? Je to, kar iščemo, res človek? Je sploh kdaj bil, razblinjen v belini odsotnega?
Uprizoritev je tudi hommage in pozdrav Fernandu Arrabalu, v Španiji rojenemu dramatiku, ki je z Alejandrom Jodorowskim in Rolandom Toporjem ustanovil panično gibanje, nekakšno pozno vejo nadrealizma – hommage in pozdrav videnju in razgaljanju sveta skozi disfunkcionalnost, tujost, razliko.
(Jan Krmelj)
| Avtor koncepta | Jan Krmelj |
|---|---|
| Režiser | Jan Krmelj |
| Dramaturginja | Katja Markič |
| Soavtorica strukture | Katja Markič |
| Avtor besedila | Jan Krmelj |
| Avtorica besedila | Katja Markič |
| Avtor besedila | Tibor Hrs Pandur |
| Scenografinja in oblikovalka rekvizitov | Nika Erjavec |
| Scenograf in oblikovalec rekvizitov | Andrej Koruza |
| Kostumografinja in oblikovalka maske | Špela Ema Veble |
| Kostumografinja in oblikovalka maske | Nina Jagodic |
| Koreograf | Žigan Kranjčan |
| Skladatelj | Gašper Torkar |
| Oblikovalec luči | Jan Krmelj |
| Oblikovalec luči | Vlado Glavan |
| Lektor | Arko |
| Lis | Polona Juh |
|---|---|
| Fando | Aljaž Jovanović |
| Abraham | Uroš Fürst |
| Izak | Klemen Janežič |
| Kora | Tina Vrbnjak |
| Ponovitev: | 17 |
|---|---|
| Gledalcev: | 1.530 |
14 DLJ, 3 GPtuj
Krstna uprizoritev. Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj.