HAMLET: Monohamlet

O uprizoritvi

Hamlet: Kakšno ranjeno ime, Horacij,
me preživi, resnica pa nikomur znana!
Če si me nosil v srcu, se za hip
odreci blaženosti in vdahni bol
tega okrutnega sveta, da boš lahko
povedal mojo zgodbo.

To so ene zadnjih Hamletovih besed. Zgodbo o tem mladem fantu poznamo vsi, saj je Shakespearova tragedija Hamlet priljubljena tako pri občinstvu kot pri igralcih. Pripoveduje se že nekaj stoletij, torej je bila Hamletova prošnja prijatelju Horaciju izpolnjena. Doživela je nešteto interpretacij v različnih jezikih in kulturah in temu še ni videti konca. Vedno se kje najde novi Horacij, ki ima dolžnost, da ponovno preda zgodbo občinstvu, drugače bi ga pekla vest, ker ni izpolnil obljube. Ne vem, kako se ne naveliča zgodbe, ki v svojih verzih neskončno vztraja v neodločnosti. Hamlet se ne neha vrteti pred dilemo, vztraja v njej, kot da je to edino, kar ima. Neodločnost je njegova rdeča nit, z vsakim korakom se zaleti vanjo. In občinstvo to gleda in razume, čeprav dobro ve, da je Hamlet v svojem bistvu popolno nasprotje junaka.

V režiji Daniela Daya Škufce so se Hamleta v ljubljanski drami lotili monološko z igralcem Robertom Korošcem. Odločili so se za monolog, saj je to primarna oblika pripovedi, edina oblika, ki jo je Horacij lahko zavzel kot posameznik. Res nas zanima samo on, Hamlet, s svojim strahom, s svojim premišljanjem, s svojim odlašanjem. Od kod se rojeva tesnoba in zakaj ne more peljati nikamor drugam kot v blaznost? Edino s tem se zna zoperstaviti svetu, saj drugih poti ni sposoben ali pa jih ne vidi. Predolg monolog, zapisan v verzih in s tem še bolj odtujen današnjemu poslušalcu, govori o enem in istem: Hamlet se ne premakne z mesta pasivnosti, v njem pa hkrati poteka notranji monolog, ki raste in vedno bolj nori v svojih nesmislih. In predvsem ta tesnoba je tisto, kar nas pri naši zgodbi zanima.

Ustvarjalci

Statistika

Sezon

2

Ponovitev

9

Gledalcev

377

Ostala gradiva

1. Hamlet (r. Daniel Day Škufca)
2. Št. gledališkega lista