ESEJ O SLEPOTI: Mono predstava

O uprizoritvi

Saramago je svojim bralcem nekoč priporočil, naj njegove romane berejo naglas, saj bodo le tako lahko ujeli ritem besed in povedi in njegovo pripoved doživeli celovito, na način, kot si ga je zamislil in ga poskušal preliti v zapisani medij; svoja dela je imenoval "zapisana oralnost."  Takšno navodilo pravzaprav kar kliče po gledališki uprizoritvi, katere izhodišča pa glede na karakteristike romana in slog njegovega avtorja ne smejo biti klasično dramska. Kot druga Saramagova dela tudi Esej o slepoti v značilnem pisateljevem slogu zaznamujejo dolge povedi, redka, kaotično postavljena ločila in premi govor, ki se niza in prepleta s spremnimi navedki, zgodbo pa pripoveduje redko razkriti, osebno angažirani ali čustveno vpleteni prvoosebni pripovedovalec. Vsi dialogi, ki jih vsebuje roman, so tako vtkani v večjo celoto in neločljivo zvezani s svojim okvirjem: enim samim velikanskim monologom, monologom naratorja. V fokusu prihajajoče uprizoritve v konceptu in režiji Alena Prošića sta jezik in avditivno v kombinaciji z raziskovanjem performativnega izraza, ki ga Saramagovo besedilo omogoča in prenese.

Čeprav je zgodba o beli slepoti nenavadna, ključni element in kvaliteta romana ni v njegovi fabuli, temveč v načinu, kako avtor to zgodbo pripoveduje; v natančno niansiranem in vodenem vpogledu v čustva, trenutna stanja in osebne tragedije posameznih likov; in nenazadnje v posebni poziciji njegovega pripovedovalca, ki, kot se zdi, skozi celotno pripoved obdrži držo vsevedne distance, ki nikoli ne obsoja, a vendar iz bralca (poslušalca) izredno natančno izvablja močne čustvene odzive na povedano, čeprav jih od njega nikoli na silo ne zahteva. Elementi zgodbe, marsikdaj grozljivi in težko poslušljivi, so podani v vseh mučnih, krvavih in zasvinjanih podrobnostih, obenem pa pripovedovalec nikoli ne izgubi posebne občutljivosti, s katero dogodke opisuje. Zaradi specifičnih lastnosti njegovega pripovedovalca Saramagov roman na odru predstavlja velikanski izziv in odličen igralski material, ki zahteva primerno močnega interpreta in zavestno izogibanje kopičenju konvencionalnih gledaliških sredstev, zlasti vizualnih. Uprizoritev tako odreče dobesednemu preslikavanju Saramagovih brezimnih, zgolj funkcionalno poimenovanih likov v posamezne igralce in dramske situacije, temveč like in dogodke romana z izogibanjem vsakršni ilustrativnosti ohranja znotraj velikega monologa enega samega interpreta: Jureta Henigmana, vrhunskega slovenskega igralca mlajše generacije.

"Ta predstava, morda najbolj od vseh, aktivno vključuje gledalca. Prepuščena mu je popolna svoboda domišljijeter moralne in etične opredelitve, na drugi strani pa ga čaka sto minutna interpretacija Eseja o slepoti. Gre za sinestezijo v najstrožjem pomenu. Bomo videli." (Alen Prošić)

Ustvarjalci

Statistika

Sezon

1

Ponovitev

5

Gledalcev

288

Gostovanja

1. Nova Gorica

Ostala gradiva

1. Št. gledališkega lista