O uprizoritvi
Bavarskega komika Karla Valentina pogosto primerjajo s Charliejem Chaplinom in drugimi zvezdniki nemih filmskih burlesk. Literarno je predvsem mojster kolaža. V svojih fragmentarnih dramskih strukturah umešča natančno izbrane dramske like, predstavnike meščanskega življenja, v prepoznavne dramske situacije, ki temeljijo na nesporazumu. Nesporazum ali zmota je polje dramskih konfliktov, ki razkrivajo kompleksnost medčloveških odnosov in ustvarjajo učinek komičnega absurda. Valentinove dramske točke so lahkotne, stvarne, lucidne in preproste, hkrati pa je v njih vse tako posebno, enkratno in pristno. Njegovi navadni ljudje se komaj opazno spreminjajo v klovne, izobčence, posebneže. Jezik, ki ga mojstrsko uporablja, je velikokrat besedna igra, ki nazorno pokaže, da nesmisel ni brez smisla. Dramski konflikt temelji na absurdnem spotikanju znotraj nezmožnosti jezika, enkratni humor pa neusmiljeno razgalja resnico našega bivanja.
