O uprizoritvi
Hamlet ima najljubšo knjigo. Neznosna lahkost bivanja. A je ne bere. Pod njegovimi nogami – utopljene Ofelije. Obseden s čistočo. In da, zavija z očmi – kot najstnik. Hamlet ni naš vladar, pa vendar polaga politični parket. Ni slinasti Ojdip iz Slovenskih novic, pa vendar je še kako zraven pri snovanju kronike bizarnosti sodobne družine. Hamlet ni nekakšen posameznik, on je tisto nekaj (gnilega?) v sodobnem posamezniku; visokoleteče misli in lepo zveneče besede – besede, besede, besede – ki se ritmično nakopičene levijo v drkanje na ne-odločnost, omahovanje in izgovor-java-nje. Kaj se godi v preseku tega hamletovanja? Hamletov tekst za dva igralca. En Hamlet, dva pola, vmes pa kratek stik. In vsakič znova izpad omrežja. Cvrčanje elektrike igralskih teles in tuc-tuc besed. Ludi party! Hamlet party– Hamletovanje.
