O uprizoritvi
»Cabello« v španskem jeziku pomeni lasje. 22 metrov in 11 centimetrov je njihova dolžina, ko nekaj let po smrti odprejo krsto deklice Sierve Marie in z grozo ugotovijo, da so ji lasje po smrti rastli naprej. Gre za motiv iz dela O ljubezni in drugih demonih kolumbijskega pisatelja, publicista in aktivista Gabriela García Marqueza.
Nenavadna zgodba je navdihnila avtorico; plesalko, koreografinjo in hispanistko Ano Pandur, ki se vrsto let posveča preučevanju in plesanju flamenka. K sodelovanju je povabila priznane ustvarjalce: kontrabasista Roberta Jukiča in kitarista Vita Marenčeta, gledališkega in filmskega režiserja Matjaža Latina, dramaturginjo Andrejo Kopač in koreografinjo Rosano Hribar. Delo velikega Marqueza tako pomeni izhodišče za plesnogledališko predstavo, ki temelji na gibih flamenka, na konceptu magičnega realizma ter besedilih bluesa in flamenka, v ozadju česar je človek, ki si prizadeva za boljše življenje.
Cabello 22,11 je zato tihi glas človeka, ki ihti na robu ulice, je osamljena pesem dekleta v okolju, obsedenem z demoni, je prilika o absurdnosti časa in grozeči moči institucije. Tisto, česar ponižanim in razžaljenim ni mogoče vzeti, so njihov ponos, njihova pesem in lasje, ki tudi po smrti rastejo naprej …
