O uprizoritvi
Nisem je domišljijski tobogan, po katerem se je – ljuba nam publika – spustila skupaj z dvema igralcema in obiskali Rusijo, vesolje, morje in egipčanske piramide, skočili iz srednjega veka v današnjost, prihodnost, leto 490 p.n.š. in 1469, kjer ste imeli čast spoznati kraljico Isabello, poleg nje pa vas bodo izza rdeče žametne zavese pozdravili še medvedek Pu, Gogolj, Marko Mandić, ameriški general, Karl Marx in Ana Netrebko. In to je šele začetek!
Predstava Nisem je rezultat kreativnega procesa, ki je temeljil na soustvarjanju in skupinskem raziskovanju. S pomočjo iztočnice nisem smo se dokopali do velikih tem (svoboda, ljubezen, smrt, vojna, pogum, čas, norost, laž, vera, …), ki smo jih skozi diskusije ter govorne in fizične improvizacije razvijali v potencialni uprizoritveni material. Raznovrstnost idej, slik in prizorov in hkratno iskanje skupnega vsebinskega težišča se zrcali tudi skozi strukturo predstave in ji daje svojstveno - igrivo pisano - barvo. Vse se je začelo z Dušanom Jovanovićem. Še sreča, da se je na stara leta odločil izdati pesniški prvenec, in še sreča, da se je avtoricama koncepta v nekem trenutku - ko sta bili že kar naveličani tega, da so bojda vse, kar se da narediti v gledališču, že naredili v 60. ali 80. - zarekel naslov v obratnem vrstnem redu: Nisem Dušan Jovanović! (naslov zbirke je sicer Dušan Jovanović: Nisem). Ta naslov odpira veliko asociacij in je začel delovati neverjetno inspirativno na več nivojih. Sploh če Dušana Jovanovića ne jemljemo kot njega osebno, ampak kot predstavnika neke generacije. Neke druge, starejše generacije. Dušan Jovanović kot metafora. Če ga torej obravnavamo v tem kontekstu, se hitro lahko sprehodimo čez celo morje gledaliških ustvarjalcev, ki so za našo generacijo – pa če to hočemo ali ne – določujoči na različnih nivojih: Nisem Tim Etchells, Nisem Jernej Lorenci, Nisem Samuel Beckett, Nisem Milena Zupančič, itd. (po želji lahko, dragi bralec, seveda v ta neskončen seznam imen dodajaš svoje vzornike ali anti-vzornike). Skozi pogovore in razmišljanja sta avtorici koncepta izluščili in obdržali samo besedo nisem, ki zdaj stoji v naslovu kot inspiracija, kot izhodišče za raziskovanje mnogoštevilnih tem, ki jih ponuja. Tako da ne, to nikakor ni predstava o Dušanu Jovanoviću, če je kdo slučajno narobe razumel. To je predstava, ki skozi zavedanje gledališke tradicije išče svoj jezik. Jezik neke nove generacije. Naše generacije.
