O uprizoritvi
Po petnajstih letih sta se na istem odru ponovno srečala režiser Miha Golob in igralec Branko Jordan. Na podlagi njunega sodelovanja je nastala predstava, ki govori o svobodi, svobodi duha, mišljenja, o svobodi preživetja, o svobodi umetnosti. In o odgovornosti. Predstava je kot vremenska napoved. Nastane na podlagi stvarnih podatkov, predvidevanj, preteklih ocen, sklepanj in ugibanj. Kaj sta spoznala in o čem lahko, če sploh lahko, govorita ...? O nečem podobnem je pisal že Ivan Cankar v polemičnem spisu Bela krizantema. Motivov za avtorski pristop k besedilo eseja Bela krizantema slovenskega dramatika Ivana Cankarja nastopajoča nista potrebovala kaj dosti iskati, saj je vprašanje tako individualne kot umetniške svobode tisto, s katerim se v svojem razmišljanju ukvarjata že dlje časa. Osebno soočanje s svobodo je v preteklih letih postalo tema prenekaterih knjižnih del z visoko naklado, medtem ko Golob in Jordan do tega vprašanja pristopata skozi prizmo ustvarjalcev v gledališču. Pri tem sta zavzela kritiško držo in k obravnavi gledališkega prostora pristopala z veliko mero pozitivnosti, ki pa se kaj hitro spreobrne v (samo)ironično pripoved, kar med drugim ponazarjajo tudi izgovorjene besede Branka Jordana: »Na svobodo moraš biti pripravljen. Jaz sem tokrat na svobodo res dobro pripravljen.«
