O uprizoritvi
Marca 1850 je beneški Teatro Fenice Verdiju naročil stvaritev opere serije, ki bi jo uprizorili v času karnevala leta 1851. Skladatelj je to naročilo rad sprejel, saj je v tem znamenitem gledališču že pred leti uspešno krstil svoji operi Ernani in Attila. Precej dolgo se je poigraval z izborom snovi in se končno odločil za Hugojevo delo Le roi s'amuse, saj ga je ocenil kot eno največjih dram tedanjega časa in kot stvaritev, ki je vredna samega Shakespeara. Posebno ga je privlačila Hugojeva dramaturgija z ostrimi romantičnimi kontrasti, burnimi konflikti strasti, zanosom svobodoljubja ter z napetim in dinamičnim razvojem dejanja. Uprava gledališča je predloženo temo sicer sprejela, vendar ne povsem brez pomislekov predvsem zaradi burnih reakcij, ki jih je Hugojeva predloga doživela pri prvi uprizoritvi leta 1832 v Parizu. Tudi Verdi je bil zaskrbljen, a mu je pesnik Francesco Maria Piave zagotavljal, da je to odveč, in je po skladateljevem osnutku v celoti napisal besedilo, ki je prvotno nosilo naslov La maledizione (Prekletstvo). Avstrijska cenzura je nato izvedbo opere s tem naslovom zaradi domnevne nemoralnosti in obscenosti zgodbe prepovedala. A skladatelj je že uglasbil znaten del drame in za iskanje nove snovi ni bilo več časa. Ubogljivi in prilagodljivi Piave se je lotil predelav, s katerimi pa se skladatelj ni strinjal. Po vrsti zapletov je visoki policijski uradnik Martello modro predlagal vrsto sprememb, ki bi zadovoljile cenzuro, a hkrati ne bi posegale preveč v samo bistvo dramske zasnove. Francoskega kralja so zamenjali z anonimnim vojvodo Mantovskim, dvorni norec je dobil ime Rigoletto, preimenovali so še nekatere druge osebe, in tako je premierna uprizoritev 11. marca 1851 v Benetkah lahko doživela svoje zmagoslavje. Po premieri so hitro sledile uprizoritve na drugih italijanskih odrih in v tujini, med drugim na Dunaju leta 1852, v Ljubljani leta 1855, v Parizu pa šele dve leti zatem, saj je izvedbi sprva nasprotoval sam Hugo, ki pa je kmalu postal vnet oboževalec te Verdijeve mojstrovine. Osemintridesetletni skladatelj je uspel z njo doseči umetniško zrelost. Rigoletto po svoji dramski pretresljivosti in enovitosti prekaša druga dela iz Verdijevega srednjega ustvarjalnega obdobja. S to opero se je v njegovi zbirki del začelo obdobje, v katerem skladateljeva dela označujeta večja muzikalna doslednost in močnejši individualni značaj v primerjavi s katerokoli opero njegovih italijanskih predhodnikov. Verdijeva melodika je postala še toplejša in izrazitejša in čeprav prevladuje spevni element, dobiva pomembnejšo vlogo tudi orkester, ki zelo prepričljivo ustvarja razpoloženje in poglablja psihološko ozadje.
