Kosovel na odru

Slovenski gledališki letopis v 20. stoletju presenetljivo beleži le eno samo uprizoritev, ki se neposredno naslanja na Kosovelovo poezijo, a še tu je šlo predvsem za večer branja njegovih pesmi (ob glasbeni spremljavi) v okviru gledališkega programa (Integrali in druga poezija, režija: Laci Kogoj, SNG Nova Gorica, 1972).

V zadnjih treh desetletjih pa je Kosovel postal bistveno privlačnejša snov za slovenske gledališke ustvarjalce. Sprva, zanimivo, v kontekstu otroškega lutkovnega teatra, pozneje pa predvsem v avantgardnih, eksperimentalnih, plesnih in glasbeno-gledaliških projektih.

Srečko Kosovel: Pesmi za otroke (2005)

Režija: Helena Šobar Zajc. Lutkovno gledališče Jože Pengov.

Kot je za Delo zapisala Petra Pogorevc, je v Pesmih za otroke petnajst pesmi izpod peresa Srečka Kosovela »zaživelo na presečišču med pesnikovo besedo, otroško igro in govorico lutk-igrač«. Uprizoritev je nastala pod okriljem Otroškega lutkovnega studia – kot igralci in animatorji ročnih lutk so se predstavili otroci (Maša Hönigsman, Maj Krek, Ana Nakrst Vidic, Jure Pekolj, Manca Vidmar). Po oceni Mojce J. Zoran v Dnevniku so »mladi igralci animatorji pokazali že kar zavidljivo animatorsko znanje«. Pohvalila je tudi njihovo »brezhibno naučenost, disciplino in dobro izgovorjavo«, malo manj »vsebinsko interpretacijo pesmi«, ki pa so jih ustvarjalci – poleg režiserke še dramaturg Jernej Novak, avtorica likovne zasnove Andreja Zajc in lutkovni tehnolog Zdenko Majaron – kljub temu »znali strniti v dramaturško koherentno celoto, z jasnim lokom in lepo tekočo zgodbo«.

Sad Sam Lucky (2012)

Matija Ferlin. Stara mestna elektrarna.

Plesna predstava Sad Sam Lucky je bila del širšega sklopa projektov Sad Sam hrvaškega koreografa in performerja Matije Ferlina. Beseda »Lucky« v naslovu je igriv prevod imena Srečko, s čimer meri na središčno mesto Kosovelove poezije v projektu. Kot je zapisala Zala Dobovšek za Delo, se Ferlin, ki po njeni oceni s predstavo »potrjuje izjemno izvajalsko nadarjenost in intelektualno širino«, »s Kosovelovo poezijo v sodelovanju z dramaturgom Goranom Ferčecem sooči v skrajno razpršeni performativni gesti, predvsem pa – kar je še posebej dobrodošlo – v luči narodnostne distance in odmika od privzgojenega odnosa do našega ključnega pesniškega akterja. [...] Prvi del dogodka je zasidran na temeljih Kosovelove poezije, ta iztočnica se postopoma staplja še z izvajalčevimi osebnimi izreki, in Ferlin se previdno, toda nikoli dokončno, spodmakne pesnikovi dominanci, njegovo 'neposredno' prisotnost vse bolj redči in jo podtalno vpisuje v zasebno okolje. Idejne (religiozne, politične, intimne, revolucionarne) Kosovelove samospraševalne nastavke nenasilno in po drobcih vnaša v svoj obstoj, pri tem pa z lucidnim ironičnim odmikom in inteligentnim humorjem predstavo uokviri v nepopisno dvoličnost mrakobnosti in komičnosti – s sklepnim motivom apokalipse, ki jo z drhtavico na več čutnih nivojih vzpostavi glasba Luke Prinčiča. In ker je Kosovel tudi oziroma predvsem pojem oblike in strukture, se v znamenju skrčenega, temačnega, precej izpraznjenega ambienta izlušči še dodatna metafora, ki se kaže v kontraučinku zamejenega prostora.«

ČlovekA z bombami. De-tonacija (2012)

Režija: Matjaž Berger. Anton Podbevšek Teater.

Med vsemi slovenskimi gledališkimi institucijami se je prav gledališče Anton Podbevšek Teater pod taktirko Matjaža Bergerja v zadnjih petnajstih letih najintenzivneje soočilo z izzivom gledališkega uprizarjanja Kosovela. Na začetku tega niza je ambiciozen projekt ČlovekA z bombami, ki je združil poezijo Srečka Kosovela in Antona Podbevška s performativno-multimedijskim spektaklom ter živo glasbo skupine Siddharta. Predstava je nastala v okviru Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 in v sodelovanju z glasbenim festivalom Rock Otočec. Berger je delo zasnoval kot »analitičen vpogled v poezijo obeh teh avantgardistov«, ki je vključeval tudi (v njegovi gledališki estetiki prepoznavno) branje odlomkov iz filozofskih in teoretskih tekstov.

Kot je zapisal Zdenko Matoz v Delu, se je skozi predstavo »kot rdeča nit vlekel duh Kraftwerkov [...], tako vizualno, v androgeni podobi članov skupine Siddharta, ki so bili oblečeni v rdeče srajce s črno kravato in v črne kilte, deloma pa tudi glasbeno. Estetika Kraftwerkov je bila več kot očitna v prepletu tehnologije in športa, industrije, množične proizvodnje in oblikovanja lastnega telesa. [...] Deklamiranje poezije Antona Podbevška in Srečka Kosovela, močna glasba in petje Siddharte, operne pevke, igralci, deklamacije filozofskih esejev, plesalci in plesalke ter telovadci so povzročili napad na občinstvo in njihove čute. Bilo je toliko dogajanja, da mu je bilo kar težko slediti. Glasbena predstava nima linearne zgodbe, ima pa vtise, ki bolj poudarjajo neprijetnosti kot prijetnosti tako preteklega 20. stoletja kot tega, ki ga živimo, nekateri polno, drugi skromno. [...] Mogoče je bil Bergerjev pristop mnogim preveč agresiven, preveč je bilo vsega na odru, preveč informacij in premalo reda v navideznem redu, ki je bil soroden anarhiji, entropiji, postopni degeneraciji sistema proti kaosu. To je bila de-tonacija z umetniškimi posledicami.«

Postani obcestna svetilka (2014)

Koncert poezije Srečka Kosovela. Režija: Andrej Jus. SNG Nova Gorica.

Ob 110. obletnici rojstva Srečka Kosovela so režiser Andrej Jus, dramaturg Nejc Valenti in avtor glasbe Branko Rožman na mali oder SNG Nova Gorica postavili gledališki koncert Kosovelove poezije, naslovljen po njegovi pesmi Postani obcestna svetilka.

Po oceni Nike Arhar v Delu je šlo za »gledališko-glasbeni dogodek, ki se odmika od popularne uporabe pesnikovih verzov kot družbeno-političnih parol in gesel, s katerimi se poziva k angažiranju v javnem prostoru. Namesto tega prav takšen kontekst družbenega angažmaja izpostavi kot nedorečeno in nejasno polje, ki pripada apokaliptičnemu uniče(va)nju sveta, in se vrne k tistemu človeškemu svetu, ki je v realnosti pogosto izgubljen ali preglašen. [...] Kosovelovo poezijo postavi na skrit kotiček sredi tega propadu zapisanega vesoljstva, v nekakšen zapuščen kabarejski prostor, kamor se zateče skupina šestih [Kristijan Guček na klavirju, Vladimir Hmeljak na bobnih, Žiga Saksida na saksofonu, poleg njih pa še Ana Facchini, Miha Nemec in Marjuta Slamič], in ga – podobno kot s pripovedovanjem zgodb mladi napolnijo zatočišče v podeželski vili v Dekameronu – naseli z eksistencialno in ustvarjalno silo Kosovelovih besed in avtorske glasbe. V stvarnemu toku sveta ukradenemu času se približujejo skrivnostnemu človeškemu, človeka jemljejo resno, k zunanjemu svetu pa se obračajo tudi z nekaj ironije. Težo velikih besed razbijajo z natančno koreografsko, izrazno in govorno strukturo ter v različnih načinih, od recitala do petja, od individualne interpretacije do ansambelske konstrukcije, preigravajo premišljen izbor Kosovelove poezije [...]. S premišljeno postavitvijo in natančno izvedbo to kolektivno telo enega – Človeka – kaže svoj pogled na Kosovela, [in] na naš današnjik [...] v edinstvenem gledališkem doživetju.«

KONS:O:VEL (2018)

Besedilo: Janez Vrečko. Režija: Matjaž Berger. Anton Podbevšek Teater.

Kot so zapisali ustvarjalci uprizoritve, se Vrečkova »biografsko-filozofska drama« v Bergerjevi režiji »naslanja na odnos med priimkom pesnika Srečka Kosovela in med njegovimi 'konsi' kot sintezo njegovega pesniškega prizadevanja oziroma 'njegovim specifičnim žanrom'. Predstava se ne ukvarja z zgodovino konstruktivizma, ampak s tem, kako je ta lahko način življenja, ki samemu bivanju prinaša popolnoma višje bistvo in neki popolnoma višji red, ki je na določen način vedno povezan z vesoljem.«

Matej Bogataj je o uprizoritvi zapisal, da gre za »didaktično, zmanjšano dramatično, vizualno fascinantno in natančno izvedeno predstavo«.

Anja Radaljac pa je za Delo napisala ostro kritiko: »Gledališko Kons:o:vel ne ponuja veliko. Režiser besedila nikakor ni gledališko predelal, ni mu nadel gledališkega branja, v predstavo ni vnesel nobenih izvirnih poudarkov. Če bi bilo besedilo predstave v tretji osebi, postavitev ne bi učinkovala zelo drugače od Vrečkovih predavanj – seveda je to pomembna informativna in zeitgeistovska vrednost, a h gledališkemu ne prinese veliko. Če temu dodamo, da predstava nima niti izrazitega zvoka niti izrazite luči, da je scenografija na odru (peskovnik, ki naj predstavlja »tomajsko zemljo« in platno, na katerem pretežno vidimo borove veje) neizkoriščena ter ima postavitev izrazito zatikajoč se ritem in kvečjemu medlo, neizrazito atmosfero, lahko zapišemo, da je Kons:o:vel predvsem izrazito neizzivalen in neinovativen projekt.«

Kljub vsemu je v »didaktičnem tonu« uprizoritve našla tudi njeno »svetlo točko«: »zdi se, da lahko občinstvo od nje odnese vsaj osveženo znanje o Kosovelovem življenju in delu«.

Kons: novi dobi (2021)

Režija: Žiga Divjak. Prešernovo gledališče Kranj.

Režiser je zapisal, da uprizoritev »jemlje za svojo osnovo pronicljiv mladostniški uvid Srečka Kosovela, njegov temačen, a natančen prerez časa, ki ga je živel, in njegovo neverjetno vero v prihodnost, njegov zagon, njegov ogenj, njegovo prepričanje, da bo iz pepela destrukcije vzšlo nekaj lepega. Nova Evropa. [...] Vzpostavljen naj bi bil dialog z nekim žarom, ki je zapečaten v vsakem njegovem delu. Gre za naš čas, za našo sodobnost, ki poskuša prek Kosovela pogledati nase zunaj omejitev našega časa, gre za prepričanje, da še ni prepozno, da mislimo Novo Evropo ... Ko modrost odpove, nas morda lahko reši le še mladostniška zagnanost.«

Petra Vidali je uprizoritev ocenjevala v Večeru: »V uprizoritvi z naslovom Kons: Novi dobi ni nove dobe. Je ena polna, mučna, ura stare dobe. Ena ura teme, ki je ne presvetli noben odrski reflektor. Edina svetloba, ki omogoča, da vidimo na oder, prihaja iz videa in, dobesedno, iz igralcev. Od znotraj so osvetljeni njihovi obrazi v čeladah. Aparati, na katere so priključeni igralci, proizvajajo vse, kar je bilo nekoč naravna dobrina, kisik, luč, življenje. Uprizoritev se tako priključuje tudi na novo pandemijsko realnost, v kateri je nastajala, vendar jo razume samo kot del širše, daljše, bolj brezperspektivne realnosti. [...] Kons: Novi dobi konsekventno nadaljuje poetiko Žige Divjaka in Katarine Morano. Če sta prej najhujše stiske, krivice, najbolj nehumane prakse uprizarjala s pripovedovalsko-snovalnim in dokumentarnim principom, jih tokrat z recitalom. Ker je v tej poeziji vse, kar je treba povedati, in ker se zdi čisto izrekanje in ponavljanje teh verzov, nabijanje teh verzov iz osvetljenih glav na odru v glave v dvorani, kot obupan, še zadnji poskus, da bi poslušali, slišali, se zbudili.«

Vlak št. 1 2 3 v bodočnost (2024)

Besedilo: Rafael Vončina, Mateja Kralj. Režija: Jasmin Kovic. Slovensko stalno gledališče Trst, Kosovelov dom Sežana.

Srečku Kosovelu so se na 120. obletnico pesnikovega rojstva v Sežani poklonili z multimedijsko predstavo, ki je nastala v koprodukciji tamkajšnjega Kosovelovega doma in tržaškega Slovenskega stalnega gledališča. Kot so dejali ustvarjalci, so želeli ustvariti predstavo, v kateri Kosovel neposredno nagovarja gledalca z začetka 21. stoletja.

Ana Jerman Obreza je za portal Kritika o uprizoritvi zapisala: »Kljub številnim kvalitetam, med katere sodita tudi scenaristični izbor in montaža Kosovelovih tako pesniških kot proznih in kritičnih zapisov, spremljanje predstavljanja ni preprosto. Pesnikova artikulacija domnev in spoznanj o človeku in svetu je jasna, a zgoščena. Preštevilni stavki so zaključene poante in hitri vlak dinamičnega odrskega dogajanja nima vselej časa za odzven slehernega. Kot bežeča pokrajina, na katero zremo z vlaka, sledimo besedilnemu teku – sem in tja pa se nam, kot sončni žarek, ki da poudarek splošnemu razgledu, posamična misel izkristalizira v ušesih, nas strese do obisti ali nam seže do srca. Delni razlog za zahtevnost je tudi v tem, da so predstave, katerih najgloblji temelj in jedro je beseda, razmeroma redke in zanje (zvečine) nimamo prave kondicije. Ob avdiovizualnem bogastvu odrske prezentacije se tako prepustimo vrtinčastemu spoju vseh elementov, medtem ko poudarjena srčika stvaritve, Kosovelova misel, še drugače zaživi tudi v radijskem prenosu.

Predstava nas angažirano, a obenem nevsiljivo povabi čez drn in strn (avto)refleksije in kritičnega motrenja nekdanje bodočnosti – naše zdajšnjosti. Njena kvaliteta je tudi v tem, da ne obtiči na okopih cinizma ali iztiri v jedki nihilizem, temveč si skupaj z mladeniškim idealizmom upa ponovno zazreti proti sinjini neba in v oči sočloveka. Vlak št. 1 2 3 v bodočnost je pretehtan in domišljen preplet posamičnih uprizoritvenih elementov, ki podarja luč ne le z besedami, temveč z vsem, kar uteleša Srečkove misli, iz svetlobe stkane.«

TO::MAJ/Kosovelov krog (2026)

Dragan Živadinov, Dunja Zupančič in Aljoša Živadinov. Zavod Delak, Kosovelov dom, Moderna Galerija.

Gledališki informans TO::MAJ/Kosovelov krog tematizira povezavo med pesnikom in po njem poimenovano Kosovelovo brigado, ki je nastala leta 1943 na Krasu z združitvijo več partizanskih enot. V ozadju informansa digitalna orodja procesirajo Kosovelove konstruktivistične verze, skupina igralcev pa na odru uprizarja koreografijo bitke.

Kot je zapisala Petra Mezinec za Primorske novice, Dragan Živadinov za izhodišče svoje predstave TO::MAJ/Kosovelov krog sicer ni izbral same bitke, »temveč maj 1946, ko so preživeli borci obeležili dvajset let smrti pesnika, po kateri so poimenovali svojo brigado. Kaj je botrovalo tej odločitvi? Živadinov izhaja iz 80 let starih zapisov, a jasnega odgovora (pričakovano) ne poda. Namesto klasične zgodbe (spet pričakovano) ponuja niz prizorov, zasnovanih po principu Kosovelovih konstruktivističnih konsov, ki dogodkov ne konstruirajo realistično, temveč prek giba, vizualne podobe, glasbe (bolje rečeno zvokov) in (skopih) besed ustvarijo simbolno koreografijo smrti. [...] S svojo značilno estetiko Živadinov ustvarja gledališko izkušnjo, ki ni pripoved, temveč konceptualno doživetje.«

Sonce ima krono (2026)

Po motivih del Srečka Kosovela. Avtor in režiser: Filip Mramor. Mini teater.

Sonce ima krono, lutkovna predstava za otroke, pripoveduje zgodbo o igrivem fantu Srečku, ki v spremstvu sopotnika Sonca išče svojega pobeglega mačka Feliksa in rešuje uganko, ki naj bi ga pripeljala do njega. V gozdu sreča bitja in predmete, ki mu vlivajo pogum in razgrinjajo večna življenjska vprašanja. Po nameri ustvarjalcev »uprizoritev lahkotno prepleta duhovite pripetljaje z zahtevnejšimi temami, kot sta strah pred samoto in smrt«, ter »sledi zlati otroški zvedavosti, ki nas spominja na to, da tudi odrasli vendarle ne razumemo sveta«.

Avtor in režiser Filip Mramor je o uprizoritvi zapisal: »Besedilo predstave Sonce ima krono sestavljajo citati iz vseh Kosovelovih ustvarjalnih obdobij in žanrskih opredelitev. Mladi Srečko, ki išče svojega mačka, si zastavlja ista vprašanja in občuduje iste pojave, ki jih opeva Kosovelova poezija, pogosto prav z njegovimi besedami. Srečko si na primer želi postati drevo in prevzeti njegove tihe moči. Sprašuje se, ali imajo kamni dušo. Strah ga je samote in v zvezdah, Mesecu in borovcih vidi brate, ki so vedno z njim. Nazadnje se sreča s smrtjo ptice, preko katere spozna svoje življenjsko poslanstvo. Nekatera besedila prav zaradi otroške prizme zazvenijo bolj esencialno, prvinsko, življenjsko. Osvobojeni umetnostnozgodovinskih kontekstov in odrasle omejene domišljije tudi konsi zaživijo kot humorna sestavljanka barvitih sanj o nevidnih zajcih in melanholičnih konjih. Kosovelova tesnobna osamljenost postane prezrcaljena stiska otroka, izgubljenega v gozdu. Njegova kozmična zavest in razumevanje vesolja, ki je nedeljiva dinamična celota, sta v očeh otroka misel o povezanosti in pot k tolažbi ob smrti. Predvsem pa se Kosovelovo izročilo otrokom ne skriva v popreproščeni morali, sloganu ali nauku. Bistvo je v povabilu, da v svet stopajo z zaupanjem vase, v moč svoje nežnosti in s posluhom za čarobnost, ki pronica iz vsakdana.«

Daj mi besedo (2026)

Režija: Jaša Koceli. Kosovelov dom.

Osrednja slovesnost Kosovelovega leta se je končala s predstavo Daj mi besedo – ta je nastala v koprodukciji Občine Sežana, Kosovelovega doma in Zavoda Paviljon –, ki je po besedah ustvarjalcev zasnovana kot umetniško doživetje, s katerim so želeli Kosovelovo misel in ustvarjalno drznost približati sodobnemu človeku.

Kot je zapisala Maja Pertič za Primorske novice, je uprizoritev »na dan 100. obletnice smrti Srečka Kosovela [...] govorila predvsem o življenju. Vrhunec Kosovelovega leta je požel stoječe ovacije in med ljudi pospremil besede, ki so nastale davno, a so jih mladi, starosti njihovega avtorja, v nov čas poslali kot poslanico. [...]

Na odru je Kosovelove besede, odbrane iz najrazličnejših pesmi in drugih zapisov, poosebil 22-letni Jaša Savnik, ki je nekatere mnoge že znane misli izgovoril naravno, neafektirano in prepričljivo. V družbi pevke in violinistke Laure Krajnc, ki je nekatere pesmi izvrstno odpela, violinistke Nike Škodič in kitarista Dana Cafa pa je uprizoril nekakšen dialog z družbo vrstnikov, ki se je oglašala skozi melodije – zdaj atmosferske, spet drugič melodične všečne, pravzaprav potencialne radijske uspešnice.

Kosovel je tako zaživel skozi različna stanja duha, vznesen in zaljubljen v svoj Kras in življenje, spet drugič zaskrbljen za bodočnost družbe, za njen razpad, poln vprašanj in premišljevanj o ljubezni, minljivosti in obenem večnosti duha in umetnosti [...].

V manj kot uri uprizoritve Daj mi besedo dobi gledalec svojevrsten [...] utrinek Kosovelove nadčasovnosti in aktualnosti na osebni in globalni ravni, podprt z videom, gibom, glasbo (skladatelja Mihe Petrica), svetlobo in scenografskimi učinki, ki so lahko popolna odskočna deska za potop v pesnikov svet, primerna za mlade in vse ostale. Tudi zato je bil odziv sicer prevzetega in zbranega občinstva ob izrečeni misli, da sto let po njem ne bo o njem več glasu, spontan smeh. Še kako jasen je njegov glas. In ko dobi besedo, mu je treba prisluhniti.«